Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 11. maj 2021 ― Naslov razstave Limbo je premišljeno izbrana beseda, s katero lahko natančno in neposredno opišemo likovno-duševni izraz avtoportretov v najnovejši seriji grafik Sonje Vulpes, na katerih prevladuje psiho-fizično stanje negotovosti in ujetosti v nedoločljiv vmesni ali prehodni prostor.Čas podob, v katerem živimo, je zanimiv in bolj kompleksen, kakor nam ga prikazujejo množice fotografij osebnih profilov na družbenih omrežjih, kjer prevladuje veselje srečnih ljudi. Iz neke oddaljene prihodnosti bi zagotovo trdili, da je bilo to obdobje vsesplošne radosti. A nekateri srečni obrazi – selfiji – so le maske, pod katerimi se skrivajo negotovost, strah, obup, jeza, žalost, nemoč in podobna zapletena čustvena stanja človeške psihe. Nezmožnost izpovedovanja osebne sreče in veselja marsikoga prisili v zavestno laž o tem ali pa ga izloči iz pričakovanih in sprejemljivih družbenih okvirov.Razmah selfijev je posredno vplival tudi na razumevanje avtoportreta, ki je v kontekstu likovne umetnosti uveljavljen motiv, za katerega lahko rečemo, da načrtno slika človeško psiho takšno, kakršna je. Težavnost motiva in nezmožnost poglobljenega pogleda vase sta nemara vzroka, da je razmeroma redek v sodobni likovni umetnosti, še redkeje pa ga srečamo v sodobni slovenski grafični produkciji. Dober avtoportret določata izoblikovan likovni jezik in brezkompromisna iskrenost v opazovanju samega sebe. Avtoportreti Sonje Vulpes imajo oboje. Začutimo lahko surovo izpovednost kot posledico iskrenega opazovanja same sebe, zato je na upodobitvah ne obkrožajo simboli ali drugi pomenski znaki, saj poskuša tako rekoč vse povedati s položajem telesa in izrazom na obrazu, s poudarkom na očeh, ki so lahko polni črni ali zgolj obrisani prazni beli krogi. Figura je pogosto pokrčena in ujeta v nedoločenem prostoru, kjer sta ozadje in prostor le nakazana, večinoma pa popolnoma abstraktna in bolj odsevata razpoloženje figure kot njeno prostorsko umestitev. Grafike odlikuje preprosta in natančna risba, ki jo graf

SEM, 11. maj 2021 ― 23. junij 2021 - januar 2022, Slovenski etnografski muzej Razstava predstavlja osebne spomine Slovenk in Slovencev po svetu na čas osamosvajanja Slovenije pred 30. leti. Več kot 60 razmišljanj se je spletlo ob kratkem vprašalniku, razposlanem na različne kontakte po svetu in doma. Povabilu so se odzvali posamezniki in posameznice iz slovenskega zamejskega prostora, držav nekdanje Jugoslavije, Evrope, Amerik, Azije, Avstralije in povratnice in povratniki. S tem globalnim pregledom razstava predstavlja izsek iz svetovnega zemljevida spominov, občutenj in dogodkov ob osamosvojitvi Slovenije med Slovenci, ki živijo po svetu in tistimi, ki so se v samostojno Slovenijo vrnili. O tem prelomnem in edinstvenem času so v svojih spominih spregovorili posamezniki in posameznice različnih kulturnih, profesionalnih in socialnih ozadij in predstavili doživljanje osamosvojitvenih procesov, organiziranje aktivnosti civilnih iniciativ in današnji odnos do domovine. Dogodki so po treh desetletjih še vedno živi in prisotni. Tako tisti, ki so že postali del kolektivnega spomina kot osebni, ki jih poznajo le posamezniki in posameznice in jih kot osebno izkušnjo morda pomnijo le sogovorniki sami. Na razstavi je razstavljeno tudi gradivo iz zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice, ki so ga ob osamosvojitvi Slovenije ali kasneje kot spominsko literaturo pripravili in izdali Slovenci po svetu. Razstavo pripravlja Slovenski etnografski muzej, Kustodiat za slovenske izseljence, zamejce, pripadnike narodnih manjšin in drugih etnij v Sloveniji in Narodna in univerzitetna knjižnica, Zbirka knjižničnega gradiva Slovencev v zamejstvu in po svetu. Avtorici raziskave in razstave: Tanja Roženbergar (SEM), Helena Janežič (NUK). Oblikovanje: TAK Kolektiv