SPRP, 8. januar 2022 ― KXX (kiksiks) so v decembru navrgli sveži kompilacijski album ter ga enostavno poimenovali s številko I. Tokratna zbirka nosi 16 štiklov, ki rahlo spominjajo na delo in ustvarjanje benda Otroci Socializma. Namreč, KXX z interpretacijo poezije in recitalov, v kombinaciji s principi punka oz. anarhičnega odnosa do glasbe, ustvarjajo slike življenjskih trenutkov. Izdaja je v digitalni različici na voljo tukaj in je izšla s podporo ZPP – Založbe punk portala. I. by KXX KXX so izkušeni mački litijskega punk rock podtalja in kralji domače alter lo-fi estetike. Kvartet sestavljajo entuziasti Aljoša in Luka Vizlar na kitari, Boštjan Gretič na bobnih ter Dejan Vidmar na vokalu in bas kitari. Delujejo že od leta 1996 in prisegajo na neobremenjene sprehode mimo ustaljenih glasbenih normativov, trendov, ideologij. Ne želijo postati klasificiran kliše, zato se dostikrat prepustijo prosti improvizaciji. Njihova inspiracijska pot se običajno začne v domači dnevni sobi, nato pa sledi plemenitenje in uigravanje komadov v vadbenih prostorih. Njihove pesmi so plod večletnega zorenja in vztrajanja, poslanstvo pa je ohraniti kvalitetno lastno poezijo in jo opremiti z energijskim punk rock nabojem. KXX ni zgolj skupina ljudi, je stroj za izražanje tistega, pred čemer si ponavadi radi zatiskamo oči. Poganja ga kvadrat medgalaktičnih mistikov. Ni potrebe, da bi se trudili pokazati, kako znajo bit nekaj kar niso. Bolj gre za pogum biti to kar so. Enaki so si v tem, da so si med seboj zelo različni. Vsak obvladuje svoj prostor. Biti KXX je biti najprej uganka samemu sebi in se ne popustiti ustaljenim normam dojemanja česarkoli in ne samo glasbe. Biti KXX je biti kreator, čarovnik, umetnik ter sproščeni nosilec svojih mišljenj in idej ter to pretopiti v samo glasbo in izražanje, kar jim očitno zelo dobro uspeva. Le tako naprej in srečno. Piše: Matej Zakrajšek

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 8. januar 2022 ― Prepletanje figur in predmetov v delih Anne Pontel jasno namiguje na medosebna razmerja in probleme, ki jih imamo ljudje pri vzpostavljanju intimnih odnosov. Avtorica v svojem delu razmišlja predvsem o kvaliteti medčloveških odnosov in komunikaciji v informacijski dobi, še posebej v času, ki ga živimo, saj je koronakriza najgloblje zarezala prav v jedro človeških relacij. Po drugi strani pa predstavljajo njene skulpture, narejene iz niti , nasprotje klasičnim kiparskim materialom in tehnikam. Ustvarjanje z nitjo najprej povežemo z ženskimi ročnimi deli in njihovo simboliko, pri čemer je pomembna zlasti meditativnost tehnike kvačkanja, saj avtorica potrpežljivo ponavlja isti vbod vrsto za vrsto. Njene skulpture so pravzaprav v popolnem nasprotju s potrošništvom sodobnega časa, ki temelji na logiki "uporabi in odvrzi". Vsakemu predmetu/skulpturi poskuša vtisniti vrednost in pomen, s tem pa namiguje na odgovorno proizvodnjo in porabo dobrin, kar bi moralo postati izhodišče trajnostno usmerjene družbe. Ustvarjalno delo Anne Pontel se morda zdi navidezno igrivo in povezano z otroštvom, a je hkrati tudi družbeno angažirano. S tehnikami, ki jih uporablja, kvačkanjem in frotažem, poudarja proces nastajanja umetniškega dela. Njene skulpture, ki dajejo ob dotiku občutek ugodja in topline, pa imajo poleg estetske tudi uporabno funkcijo, saj v razstavnem prostoru niso namenjene le ogledovanju, ampak se jih obiskovalci lahko tudi dotikajo. Nedotakljivost umetniškega dela je namreč v sodobnem času nadomestila interakcija med umetnino in gledalcem, ki postaja vse bolj pomembna prvina kiparskih postavitev.