SPRP, 18. november 2022 ― Legendarni Pankrti praznujejo častitljivih 45 let obstoja. Po oktobrskem jubilejnem in razprodanem koncertu v ljubljanski Hali Tivoli, bodo tokrat nastopili v priznanem zagrebškem klubu KSET. Dogodek se bo odvil 25. 11. s pričetkom ob 20.00. Kot gostje bodo nastopili Saša 21 in Bogunov. Vstopnice: tukaj (90 kn / 110 kn).  Pankrti so svojo pot začeli davnega leta 1977 in sprožili pravo evforijo, ki je presegala tedanje glasbene okvirje ter se dotikala tudi družbenih norm s pozivi po spremembah. S provokativnimi skladbami kot so Anarhist, Lublana je bulana, Totalna revolucija, Metka, katerim so kasneje sledile še Za železno zaveso, Zvečer v mestu, Osmi dan, Umazane igre, Bandiera Rossa in ostale, so povzročili razcvet punk gibanja in pravo kulturno revolucijo na Slovenskem ter kasneje še v ex-YU regiji. Označeni so bili za prvi pravi punk rock bend za t.i. Železno zaveso, tedanja oblast pa jih seveda ni sprejela odprtih rok. Prav tako ne št. državljani, saj so izstopali po oblačenju in drugačnem vedenju. O delu in vplivu Pankrtov je bil posnet tudi dokumentarni film "Dolgcajt", poimenovan po istoimenski plošči. V njihovo čast je bila kot prvi slovenski skupini postavljena tudi spominska plošča na gimnaziji Moste, kjer so prvič javno stopili na piedestal.   Za prvi pravi album se šteje izdaja "Dolgcajt", ki je izšla leta 1980. Sledili so še "Državni Ljubimci" (1982), "Svoboda ´82" (1983), "Rdeči Album" (1984), "Pesmi Sprave" (1985), "Sexpok" (1987), izdali so tudi več "zbranih del" v obliki kompilacij ter live albumov. Nazadnje so izdali live album "Gospodje jest vam ne verjamem" (2018) posnet na koncertu v Stožicah ob 40 letnici obstoja, v letu 2020 pa je izšla še vinilna plošča (re-izdaja) albuma "Dolgcajt". Na koncertu bodo promovirali še sveže pečeno ploščo "Live in Zagreb 1985" (Nika Records), z enako zasedbo, ki ga je snemala, pa se bodo pojavili tudi na odru KSET-a: Peter Lovšin na vokalu, Bogo Pretnar in Marc Kavaš na kitarah, Boris Kram

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 18. november 2022 ― Slikarstvo Roberta Černelča izhaja iz dekonstrukcije filma. Ukvarja se z idejo, kako na sliki rekonstruirati specifični filmski trenutek v suspenzu pričakovanja, ki prihaja od zunaj, iz prostora, ki na sliki ni prikazan, je pa implicitno navzoč. Siegfried Kracauer je ugotavljal, da filmi vedo nekaj, česar mi ne vemo in da je v njih nekaj skrito, kar se da odkriti. Iz te točke gledišča izhaja razmerje med gledalcem in upodobljenim, ki je nestabilno in nepredvidljivo in to je tisto, kar Roberta Černelča najbolj zanima. Na zadnjih slikah so v ospredju motivi čakanja, opazovanja, stanja, zrenja, neke vrste stanja zaustavljene in preusmerjene pozornosti, ki je v postdigitalni dobi fragmentirana na multiple »ekrane«. Černelča ne zanima pikselacija, ampak vstop v digitalno drobovje slike, kjer je konkretnost podana kot abstraktna informacija.