Airbeletrina, 1. november ― Dan spomina na mrtve AirBeletrina posveča Terezi Vuk (1976–2024). Pisateljica je lani pri Beletrini izdala romaneskni prvenec Zakaj ima moj hudič krila in letos na našo založbo pošiljala odlomke svojega novega, nastajajočega romana. V rubriki Okus po knjigi na multimedijski platformi Beletrina Digital je predpremierno že na voljo več odlomkov literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina. Danes z vami delimo nov odlomek Terezinega romana, ki bo, četudi ga pisateljici pred veliko prezgodnjo smrtjo ni uspelo dokončati, naslednje leto izšel tako v tiskani kakor tudi e-knjigi. *** Julij 2022  »Que pasa mi Teresita? Estas bien? Despertate, conche de tu abuela. Long time no see pa to.« Začutila sem hladna tla pod sabo. Z rokami sem na slepo tipala po keramičnih ploščicah okoli sebe in na silo odprla eno oko. Neka razglašena muska je donela okoli mene. Nekam znana mi je bila ta brezintonacija. Ko sem dvignila oko proti stropu, sem jih zagledala. Pajki moji, nazaj ste. Sej jaz vas nisem hotela stran spodit. Sam mogla sem. »Šta priča ova?« se je oglasil en, k je očitno emigriral sem. »Nč, pust jo,« se je oglasil ta drug pajk, vmes ko se je drl v mikrofon: »Ein, zwei, drei!« »Nč po švabsk. Kle je uno, due, tre,« je zasurlila pajkica v vijoličastih pajkicah, očitno primorskih korenin. »Dejmo ji eno Briškulo zapet. Sej vidte, da je šlo že vse u kurac.« »A od Mlakarja?« je vprašal bobnar. »Ne, od Game over!« so se mu vsi zadrli nazaj. In modeli kot so, so začeli kr eno svojo verzijo furat. Refren je šel nekak tko: »Briškulo si najdla, štrika pa še ne. Štrikaj in seštrikaj si svoj štrik. Štrik, štrik, štrik, naš štrik.« En, k je bil očitno še kitarist pri švedskih Europe, je mal preveč notr padel, pa se začel s čist zjebanimi prameni na trajnici dret: »Vsi roke gor!« Takrat sem z roko nekje na tleh otipala mokro brisačo. Z vso silo sem jo vrgla vanje. In so poleteli z vso svojo fršterkarijo v jašek banje. Celoten prispevek preberite na Beletrina Digi