Medobčinska matična knjižnica Žalec, 14. november ― Tokratno druženje z varovanci Varstveno-delovnega centra (VDC) Saša je potekalo malce drugače. Knjižničarka Nataša sem jih v četrtek, 14. novembra 2024, obiskala v njihovih prostorih. Ob prihodu so bili vsi zatopljeni v delo, a ne tako zelo, da bi spregledali moj prihod. Z velikim nasmehom in veseljem so me glasno pozdravili. Najprej so mi z navdušenjem razkazali prostore, nato pa so s ponosom pokazali še svoje izdelke. Nekateri izmed njih svoje ročne spretnosti pilijo z izdelovanjem papirnatih rožic, drugi raje rišejo in barvajo, spet drugi oblikujejo raznovrstne izdelke iz gline, redki ...

Knjižnica Slovenska Bistrica, 14. november ― V četrtek, 7. novembra, smo v Knjižnici Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica otrokom podarili animacijsko predstavo Psst! To je knjižnica v izvedbi Renate Brglez iz gledališča Pravljičarna. V predstavi se je miški Minki za las uspelo izmuzniti požrešnemu mačkonu in nenadoma se je znašla v naši knjižnici v množici obiskovalcev in knjig, kjer še nikoli ni bila. Sprva je miška Minka mislila, da je v trgovini, šele ko je prebrala naslov pravljice, je ugotovila, da je v knjižnici. Tako se je ob pomoči prisotnih otrok na zabaven in nevsiljiv način pričela njena pustolovščina med knjigami, pravljicami, pesmicami in ugankami. Otroci so z miško Minko spoznali Pajkija, ki je dobro poznal knjižničarje, bralce, pesnike, pisatelje in ilustratorje ter bonton knjižnice. Skupaj z miško Minko in otroki so iskali rime, spoznali 'mišjo' Rdečo kapico, se ob ilustracijah naučili pesmico, risali vsak svojo ilustracijo in čisto na koncu spoznali, da nam v knjižnici čisto zares ni nikoli dolgčas.     

Airbeletrina, 14. november ― Tomaž, Nejc in Ivan so triperesna deteljica, sicer zelo različni, a so se našli, začutili in povezali. V romanu Menjam strah za sladoled spremljamo Tomaževo prvoosebno pripoved, ki se mestoma izmenjuje oziroma prehaja v pogled filmske kamere, torej v pogled od zunaj, ki na svet (po)gleda kot na film. Tomaževo življenje ob obeh prijateljih bolj korenito zaznamuje tudi mlajša soseda, trinajstletna Manca, ki si ga je kot edinka izbrala za nekakšnega starejšega brata, on pa je na takšno »bratsko-sestrsko navezo« pristal. Ona je tudi tista, ki mu postreže z novico, da se je v njihov blok priselila nova soseda, Teresa iz Rima. Sam je sicer star šestnajst in je v fazi odkrivanja samega sebe in svojega glasu, je torej na meji med mladostjo in odraslostjo, ki bi mu včasih prišla prav, a se mu zdi po drugi strani (še vedno) dolgočasna. Avtorica si prizadeva, da bi o njem izvedeli čim več, pri čemer natančno opisuje tudi njegove fizične odzive na različne dogodke (prvo srečanje z lepo novo sosedo na podstrešju bloka je na primer precej »gibalno«) in v opisih večkrat uporabi razne primerjave, ki so sicer izvirne in delujejo sveže (»Še hijene z mrhovino v ustih bi bile bolj simpatične od njih.«), a so ti opisi včasih kar nekoliko (pre)dolgi. Na primer, že precej na začetku izvemo, da zanj predstavlja svobodo narava in da v stanju razburjenosti najraje vzame fotoaparat in se s kolesom odpelje v (zeleno) samoto. Kljub vsemu temu pa lahko bralca vendarle preseneti, da ga sredi resnega momenta prijatelj Ivan ustavi, češ a lahko vsega ne obrne na štos (Tomaž omeni, da bi kak dan najraje vse, ki mu niso po volji, izstrelil v vesolje, kjer bi se spremenili v zvezde, in ko bi kot utrinki padli nazaj na zemljo, bi bili vsaj koristni, ker bi si ljudje lahko ob njih kaj zaželeli …). Sicer se nam ne kaže kot poseben štoser; v tej luči morda prikazi kljub vsemu še niso zadostni. V romanu Menjam strah za sladoled spremljamo Tomaževo prvoosebno pripoved, ki se mestoma izmenjuje ozir