Airbeletrina, 27. november 2024 ― Utrujeni psi so za sodobno slovensko poezijo, kar je bilo Ginsbergovo Tuljenje (1956) za ameriško poezijo tistega časa. V miceliju ni začetka in ni konca, nekatera mesta nimajo središča, četudi so organizirana. Kje torej začeti? Ne vem, kdaj me je nazadnje zbirka poezije vključila vase, namesto da bi sam vključil svojo zavest vanjo. Dolge pesnitve, brez določene verzne oblike, a polne asonanc, mnogopomenskosti, izvirnih besednih iger, s poudarjenimi ponovitvami, skrbno odmerjenimi premenami, z občasnimi rimami, ki iz jezikovne magme rastejo organsko, brez zunanje potrebe, iz čiste sile izraza, v svojem norem, ritmičnem gibanju jezika dosežejo, da začneš v glavi repati, da plešeš, tako kot beseda igra. Jure Besni Dante Bernik je reper, in reper včasih uči (nekatere) pesnike z njihovimi »tretjerazrednimi besednimi igrami« pesniti. Reper, ki je domač besedi in vsem njenim registrom, od vulgarnih do filozofskih in sublimnih. In skupaj z besedo postajaš pes, kot v spremni besedi iz enega samega stavka zapiše Gašper Štukelj: »In beseda je pes postala.« Te besedne sile, tega vrenja, jeze in odklona, te moči, besede tisti, ki so navajeni na kompromise in tiho mehkobo šarmantne buržoazije, pač najbrž niti ne začutijo. Kdo so psi? Ja, so simbol človeške margine, ampak tudi več od tega: so tvorbe, ki se razraščajo v besedah in med njimi, so postajanje-žival, kot ta proces imenujeta Deleuze in Guattari. Psi so zunaj, onkraj roba, vendar tudi znotraj, saj njihova ontologija zlahka zaobide vratarje in se naseljuje, neopažena in nedotaknjena, tudi med drugimi. Včasih se približa svetu brezdomcev, outlawov, izključenih pesnikov, ki ne bodo dobili nominacij, ki bi jih morali, saj zvenijo (samo zvenijo) preveč toksično moški, so preveč beli (čeprav so v resnici temnopolti, tako kot je Obama bel) in preveč pripadajo lumpenproletariatu, premalo pa jari gospodi. Te besedne sile, tega vrenja, jeze in odklona, te moči, besede tisti, ki so navajeni na kompromise in tiho me