Airbeletrina, 24. februar 2025 ― Dovolite mi nekaj družinske zgodovine in pomislekov ob vsesplošni evforiji ob odprtju Evropske prestolnice kulture 2025 Nova Gorica–Gorica. Verjetno najbolj znana fotografija ob goriški meji je nastala v času, ko je bila čez trg pred severno (danes novogoriško) železniško postajo potegnjena bodeča žica. Prikazuje mlad par, ki se je tedaj komaj vzel. Na fotografiji nista moj dedek in babica, a bi to lahko bila. Poročila sta se namreč v drugi polovici oktobra 1947 v cerkvi svetega Ignacija na goriškem Travniku. Z duhovnikom in dvema pričama. Brez staršev, prijateljev ali drugih svatov. Dedek je bil kot politični begunec revež, leto prej je v mestu ob Soči kot privatist opravil učiteljsko maturo, nato pa vse šolsko leto služboval kot zavezniški učitelj v Kanalu ob Soči, ki je bil tedaj pod zavezniško vojaško upravo in kjer je Ivan Artač tudi spoznal mojo babico Srečko Černe. Spominjam se, kako ga je nekega dne, bilo je pred približno petindvajsetimi leti, na njegovem domu na Opčinah obiskal neki Krkoč iz Vipavske doline, ki mu je več kot petdeset let prej čez mejo »prešvercal« poročno obleko. Iskat jo je šel na Brezovico pri Ljubljani in oblečen vanjo prišel do Gorice. Ožičen goriški trg s kolodvorom. Meja se je za dedkom in babico dober mesec prej nepredušno zaprla. Zaradi političnega oporečništva je bilo njemu tako ali tako usojeno, da ostane zunaj matične domovine, in ker mu je sledila, je podobno usodo izbrala tudi babica, ki je nekoliko bolj »prostovoljno«, čeprav ne ravnodušno, zapustila svoj dom in ljubečo družino v Solkanu. Dedek je o tem času veliko govoril, babica veliko manj. Pred kratkim sem od njenega zdaj 91-letnega brata izvedel, da ji je bila med drugo svetovno vojno namenjena likvidacija; izognila se ji je samo zahvaljujoč pogumu svojega očeta, saj so jo »ta rdeči« skupaj s sestro vzeli na piko in jo obtožili, da se druži z »belogardisti« (to je bilo, preden je spoznala mojega dedka, da ne bo pomote). V resnici je šlo samo za ileg