Airbeletrina, 22. november 2025 ― Rodil se je na današnji dan, okroglo stoletje tega, 22. novembra 1925, v Murski Soboti. Starši so ga poimenovali Nikolaj, krstil pa ga je Madžar, ki je v krstno knjigo zapisal Miklós. Rodil  se je Miki Muster, junak naših otroštev … Pomnim, dobro pomnim: sedim na zadnjem sedežu našega fička. Požiram nov strip o Zvitorepcu, Trdonji in Lakotniku. Mama in tata me spodbujata, naj vsaj malo odvrnem oči od knjige in pogledam skozi okno. Poglej, kako lepa narava! Jaz pa strmim v prazno in premišljam, ali je sploh resničen. Miki Muster. Ali zares obstaja. Ker ima tako nenavadno ime. Ni Frane ali Pepo ali Nine, kot se kličejo strici v naši soseski. Je Miki. Kot Miki Miška. V nobenem stripu ni njegove fotografije. Ali te stripe riše ena tak hecen možic, tudi sam izmišljen in narisan? V nobenem stripu ni njegove fotografije. Ali te stripe riše ena tak hecen možic, tudi sam izmišljen in narisan? Nekaj let zatem, ko sem že bral druge reči, sem vedel, kako je videti. En tak siv stric, prav nič umetniško ekscentričen. Me ni več kdove kako zanimal, me ni več privlačil, nisem bil več oboževalec – sem bil prepričan, da nisem. Dokler. Sredi študentskih letih sem jo nekega dne iz svoje sobice v ljubljanski Rožni dolini kot običajno mahnil do one trgovinice v uličici tam doli. Zakorakam vanjo – in pred sabo uzrem njega! Stoji ob policah, izbira, polaga v košarico. Sem bil prepričan, da nisem več oboževalec. Pa obstanem sredi trgovinice odprtih ust, kot bebec strmim vanj, hlastam za zrakom. Pogleda me. Zbegano prikimam. To je to. Nič več od tega. Najino prvo srečanje v živo. Prej nešteto neskončnih uric v družbi njegovih stripov – zdaj pa tole buljenje v sivega gospoda s košarico. Nič od niča. *** Večkrat zatem sem se grizel, zakaj ga nisem ogovoril. Zakaj mu nisem povedal, kak car je. Kako nam je ozaljšal in obogatil otroštvo. Kot novinar Primorskih novic sem kdaj predlagal, da bi naredil intervju z njim. Pa zdaj ni bil pravi čas, drugič ni bil nesojeni i