Airbeletrina,
24. september 2013
― Začeti je najtežje. Tudi tule, namreč, pojma nisem imel, kako naj štartam, pa evo, nekaj je vendar ratalo. Še težje od najtežjega je nadaljevati. In se ne ustaviti na pol. Priti na končni pol. Prva knjiga paraliterarno idiotskega, gre za akutno jezikajočo bolest, prozaista Jasmina naj s svojim imenom le ne zavaja preveč, je kar lepo cel in celovit daljši tekst, romaneskni triptih; četudi odprt in razprt, raztegnjen od inavguracije biti do postapokaliptičnih literarnih večerov, vendar ne zmore ubežati vase zapotegnjeni sklenjenosti. A lepo po vrsti, kajti ne moremo mimo/ Kratka samorazlaga: svet knjige je razrezan, brez skupnega – onemogočena komunikacija, razdrobljeni informacijski viri etc. Zveni znano? No, nekaj takega kot naš dandanašnji vsakdan, toda toliko bolj to, nedoločnost danega momenta, geopolitična nestabilnost, medijsko bulšitiranje, mišljenjsko centrifugiranje ... kolikor se vrši v bližnji bližnji prihodnosti. Tam se mimogrede tele bližnjevzhodne pizdarije suvereno prestavijo nasprotno od običajnih balkanskih koordinat. Torej malo bolj gor in malo bolj levo, bojte se. Slednjič se kratka avtopredstavitev vpraša: kdo lahko zašije rez? ... šiv.../