Konteksti (Tomaž Bešter), 25. februar 2014 ― Divja bo roman, potopis ali avtobiografska pripoved, ki bo navdušila mnoge. In tudi mene ni pustila čisto hladnega. In kako bi lahko? Gre za spodobno napisan roman, ki sicer nima neke večje kompleksnosti in v osnovi bi mu, zavoljo teme same, zaželel več introspekcije v nočne more posameznika ali pogovorov s pošastjo pod svojo posteljo (kot bi rekel Eric Jarosinsky); a vendarle gre za dobro napisan roman. Za napeto in zanimivo pustolovščino o potovanju po Pacifiški gorski pešpoti, kot jo je doživela avtorica, Cheryl Strayed. vir slike: mladinska.com Pa vendar ne gre le za to. Delo lahko razrežemo na nekaj različnih delov. Ja, najprej je tu pot. Težka, peklenska pot, polna nepredvidenih srečanj s fizičnimi in metafizičnimi pošastmi, ki ti lahko pridejo naproti. Takšni podvigi so sami na sebi nekakšna norija. Človek je bitje, ki se je navadilo določene komoditete v življenju in odločitev, da se nekdo poda na takšno pot, je lahko tudi odločitev proti sebi. A ta odločitev – preden v zrak skočijo vsi bralci, ki me obtožijo poenostavljanja človekove biti – seveda ni črnobela in tudi takšna pot zato ne more biti črnobela. Vsaka pametna odločitev za takšno pot, si predstavljam, zato to vzame v zakup. Predvsem pa je pomemben smoter. Telos. Cilj. Kaj pravzaprav počneš, ko greš na takšno pot? Kaj nameravaš doseči? Je tisto, kar boš dosegel s tem, popolnoma nedosegljivo na drug način? Ja, v resnici so to najpomembnejša vprašanja in odgovor nanje zopet brez poenostavljenih meja med smisli. Cheryl je v tej smeri napisala izjemno knjigo: pripoveduje o svojem življenju, o svoji mladosti, družini, partnerjih, izkušnji z mamili, možem, faksom in delu. Predvsem pa piše o svoji materi. Če je Pacifiška gorska pešpot tisti prvi sovražnik, proti kateremu se Cheryl bori za svojo zmago, gre tu le za navideznega, Potemkinovega sovražnika. Nekoga, ki si ga je izbrala sama. A mogoče se v resnici sama niti ne zaveda, da je ta navidezni sovražnik, proti kateremu se bojuje, le slamnati mož, v