Radio Študent,
8. avgust 2014
― Sektor kulture, pod katerega se v tem prispevku smiselno uvrščajo predvsem humanisti in umetniki, je v slabem gmotnem stanju. Da je kultura deprivilegirana glede na ostale sektorje, kar se tiče regulacije, smo že pokazali na drugih mestih. Tukaj zgolj kratko obnovimo, da deregulacija kulture povzroča odsotnost delovnih mest. A kljub tej izjemnosti, torej odsotnosti regulacije, se znotraj kulture pri nas pojavlja še dodatna posebnost. Kulturnik ima, poleg vseh ostalih oblik, še kar dva posebna statusa, preko katerih lahko opravlja svoje delo: to sta avtorska pogodba in status samozaposlenega v kulturi. V nadaljevanju se bomo delno vezali na javna sredstva in javno upravo, četudi je preskok na gospodarstvo oddaljen le korak. Nekdo, ki je zaposlen v javni upravi, je prepričan, da izvršuje neko delo, ki ga je nujno opraviti, še več, nujno mora biti državno strukturirano in urejeno. Po drugi strani je kultura nekaj, kar država načeloma podpira, ampak ni nekaj nujnega, še manj pa je nujno re