Radio Študent, 3. april 2015 ― Trenutno aktualni kamen spotike za evropsko zakonodajo predstavlja ameriško podjetje Uber z istoimensko mobilno aplikacijo. Ta je v tekočem tednu na sodišče vložil pritožbo nad prepovedjo poslovanja s strani Španije, že pred tem pa tudi proti Franciji in Nemčiji. Uber deluje kot platforma, ki združuje ponudnike in porabnike prevozniških storitev, s tem, da igra Uber vlogo posrednika, ki si od vsake storitve oziroma njene transakcije pridrži dvajsetodstotni delež. Torej, v praksi posamezniki ustvarijo račun in ponujajo ugodnejše prevoze porabnikom in s tem postanejo konkurenčni že obstoječim ponudnikom prevozniških storitev. Ali naj bi šlo zares za storitev ali za usluge, imenovane “ride sharing”, iz samega koncepta aplikacije ni razvidno. Zaslužki podjetja Uber pa pokažejo na donosnost in izrazito ekonomsko naravo tako zasnovanega podjetja tipa “sharing economy” oziroma ekonomija delitve - na borzi vrednost Ubra kotira na 40 milijard ameriških dolarjev. In kako Uber uspe ustvariti tako visoke dobičke?  Ob vstopu in integraciji na trg prevozniških ponudnikov večjih evropskih mest je Uber naletel na velik odpor in proteste regionalnih združenj taksi prevoznikov v Nemčiji, Veliki Britaniji, Franciji in še kje. Taksist mora namreč za nudenje enake storitve izpolnjevati regulacijska določila in obveznosti - na primer pridobitev licence, varnostnih naprav, izpolnjevanje tehničnih pogojev -, torej določil, katerih Uber seveda ne izpolnjuje oziroma mu jih niti ni treba izpolnjevati. S tem je “razvrednotil ustaljeno obliko poklica in ostale taksi delavce podvrgel nevzdržni konkurenci”, kakor so se v svojem protestu izjasnili taksisti. Aktualen primer s podjetjem Uber, ki izhaja iz načel ekonomije delitve in skupnega potrošništva, ponovno opominja na dvoje. Na eni strani na neprepoznavanje novih ekonomskih praks, ki temeljijo na solidarnosti, s strani politike in posledično zakonodaje, na drugi pa na ekonomsko okriščanje na osnovi teh praks preko posredniške

Radio Študent, 3. april 2015 ― Palestina je postala 123-ta članica Mednarodnega kazenskega sodišča v Haggu, za članstvo v katerem si prizadeva že vse od njegovega nastanka. Članstvo v Mednarodnem kazenskem sodišču bo Palestini omogočilo vlaganje primerov proti izraelskim osebam, odgovornim za vojne zločine na okupiranem palestinskem ozemlju. Kot meni palestinski novinar Abed Samara, ima vključitev Palestine v Mednarodno kazensko sodišče simbolno težo, saj ji daje pravico, do katere so upravičene države: Izjava Podobno mnenje izrazi tudi Erik Valenčič, poznavalec Bližnjega vzhoda: Izjava Pa bodo izraelski vojni zločinci res obsojeni? Izjava Optimistična ni tudi Vasilka Sancin iz ljubljanske Pravne fakultete, ki opozarja, da je Mednarodno kazensko sodišče podvrženo političnim pritiskom: Izjava Eden izmed vojnih zločinov, ki ga opredeljuje ženevska konvencija, je tudi naseljevanje prebivalstva okupatorja na okupirano ozemlje, kar počne Izrael. A možnost, da bi Palestinska oblast preko Mednarodnega kazenskega sodišče uspela pridobiti to ozemlje nazaj ali vsaj zavreti rast naselij, je praktično nična. Kot razloži Sancinova, sodišče sploh ni pristojno za odločanje o zločinih držav: Izjava Po novem bo torej vsaj teoretično Mednarodno kazensko sodišče lahko razsojalo o zločinih na ozemlju Palestine. Enako kot za Izrael bo to veljalo tudi za palestinske militantne organizacije, kakršna je na primer Hamas. Pa je Hamas zaradi tega zaskrbljen? Nadaljuje Erik: Izjava Tudi Samara potrdi, da sta Fatah in Hamas v želji po članstvu v Mednarodnem kazenskem sodišču enotna: Izjava Za Izrael neugodna poteza Mednarodnega kazenskega sodišča je že pripeljala do povračilnih ukrepov Izraela in njegovih zaveznikov. Palestinska nevladna organizacija za človekove pravice Al-Haq s sedežem v Ramali je med prvimi opozorila na povračilne ukrepe izraelskih oblasti. Po sprejetju v Mednarodno kazensko sodišče, na katerem bodo Palestinci poskušali uspešneje iskati pravico, je Izrael odgovoril

Radio Študent, 3. april 2015 ― Letošnja edicija Fabule, vsakoletnega velikega literarnega festivala literatur sveta, je za nami že par tednov in niti trenutek prekmalu ni bilo konec vsega skupaj. Gostovala so bolj ali manj zveneča ali nezveneča imena, oglaševana in podajana z običajnim beletrinastim praznim pompom. Med slednjimi se je znašel tudi neki Clément Bénech, jako mlad pisec, avtor pravzaprav samo enega romana ali raje romančka ali romančiča z naslovom Slovensko poletje. Ja, prebrali smo ga, in v teli dlaki nameravamo izpljuvati njegov priokus ter prek tega tudi vobči melos same Fabule ter sranja, pardon, srenje okoli nje. Nočem biti ne krut ne krivičen, ne tak ali drugačen do avtorja in dela in vsa kritika se bolj kot na tekstič slejkoprej nanaša na sam festival, njegovo organizacijo ter splošen diskurz. Ampak. Ampak ... Resnično ne razumem, zakaj, po kakšnih incestoidnih korespondencah bi kakršnakoli literarna organizacija kogarkoli gostila na podlagi besedila, kakršno je Slovensko poletje. Verjetno ne toliko zaradi poletja, ne. Torej glavni razlog ostane – slovensko. Ker sam roman ali raje postmaturitetni potopisek je literarno en kup brezveznega dreka. Kar se po drugi strani fino ujema z marsikatero beletrinarsko literatursko pisarijo. Kratki nikamor zasanjani stavki, slabe in površne detajlne skice popolnih irelevantnosti, amatersko in šlogarsko pregovorsko, idiotske antimodrosti, ob katerih naj bi dobili vtis, da pa pisec dejansko kaj ve. Ne, ne ve. Ne, o čemer piše, kaj šele kaj bitnega v zvezi z življenjem, vesoljem, sploh vsem. Pravim, ne najdem drugih besed, en sam brezkurčen dolgcajt v tri pizde materne. Vsi popisovani dogodki, izmišljeni ali neizmišljeni, itak kvazirealni, so skozi to kakor umetnostno ubeseditev kratkomalo kastrirani. Bomo raje tu zaključili pregled literarne kvalitete, da nas ne zanese. Če torej kvalitativno ni nobenega razloga, da bi kdorkoli ta jajca dejansko hotel brati, še manj poslušati in zijati, brati kogarkoli drugega, potlej je lahko,