Poiesis, 3. oktober 2015 ― Na planetu Zemlja smo vsi popotniki. V osebnem življenju smo na potovanju skozi obdobja rasti – in minevanja, v družbenem pa sredi toka zgodovine: kjer tudi doživljamo vzpone in padce: rojstnemu studencu se odmikamo, kak slovenski zgodovinski preboj je vse bolj za nami, primika pa se ustje v brezbrežno morje. Navzdol gre – v vsakem smislu! – in pri tem človek ni lahkega srca. Potovanje na splavu iz lastne kože: Nič hudega, in vse prej kot dolgčas, saj je na bregovih kaj videti, spoznati! Kaj spotoma odbrati. In tudi sami smo predmet radovednosti in poželenja, včasih tudi polaščanja in slabega ravnanja. A potem, potem – na božji njivi, vse besede – same rože in venci. Tudi v naši zgodovini bodo antropologi – čez čas seveda! – uzrli sama čudežno junaška in modra ravnanja. Antropologi danes ugotavljajo, da se je civilizacija, z metafikcijo kulture in umetnosti vred, razvijala ob premikih ljudi, ob izmenjavah dobrin in izkušenj. Res? Res. Že pogled na neposredno okolje nam to sporoča: prizadetost Velenjske kotline zaradi prometnega slepega čreva je menda znana. In sosednja Tuhinjska dolina je zamrznila celo svoj narečni govor, ko skoznjo ni več tekel prometni tok. Znajo pa ti hladilniški kraji zato po starožitno [...]