Konteksti (Tomaž Bešter), 25. februar 2016 ― V knjigah te pritegnejo različne reči. Nekatere knjige so lahko takšne, da ti je že od mladosti všeč glavni junak in je zgodba sama povsem postranska, lahko te pritegne zgodba, pa ti je prav vseeno, na kateri strani dobrega in zlega so postavljeni nastopajoči, lahko te pritegne tudi zgodba, ki se zdi povsem iz smeri, ki bi poudarjala posameznike v njej, temveč meri širše, lahko pa te pritegnejo tudi knjige, ki zgodbe kot take, v nekem klasičnem smislu, nimajo, poudarjajo pa plat vpletenosti bralca, interpreta ali avtorja v nastanek pripovedi. Njegovo doživljanje, njegov fantazijski okvir in asociacije, ki jih mora premagati, če želi od sebe oddati izklesano zgodbo, ki sledi vsem lepotnim in strukturnim pravilom ter tako tudi domnevno ugajajo domnevnemu bralcu. So knjige, ki se tem opravilom znajo izogniti. In avtorji, ki znajo napisati tudi zgodbo, ki je ni sram asociacij, spominov in avtorjeve intime. Zdi se mi, da na ta način lahko spregovorim tudi o Nočni nezgodi (Accident nocturne), krajšemu delu Patricka Modiana iz leta 2003, ki je pred kratkim izšel v zbirki Roman. vir slike: bukla.si Patrick Modiano je pred dvema letoma (2014) prejel Nobelovo nagrado za književnost in do tja ga je pripeljala prav ta samosvoja drznost in nekonvencionalnost, s katero se loteva svojih avtorskih del in o čemer pišejo tudi vsi, ki se z njim ukvarjajo. Nočna nezgoda je res kratko delo, predihali ga boste zelo hitro. A prepričan sem, da bo pustil mešane občutke. Ker imamo različne okuse, seveda in ker gre za zgodbo, ki ima na koncu več odprtih kot pa zaprtih vprašanj. V nekem daljnem času, ko sem bil na pragu polnoletnosti, sem šel pozno ponoči čez Trg piramid proti Trgu sloge, ko se je iz teme prikazal avtomobil. Nočna nezgoda je pripoved, ki spominja na izpoved nekega pacienta, ki pri psihoanalitiku leži na kavču, slednji pa je, kot se za takšno klinično postavitev spodobi, pozicioniran tako, da ga pacient ne vidi, hkrati pa je čisto tiho. In pusti, da tok misli, nezavedno, sp