Torek ob petih, Recenzije,
29. marec 2016
―
Robert Wilson, eden od najpomembnejših sodobnih eksperimentalnih gledaliških in vizualnih umetnikov, se je tokrat gledalcem v Sloveniji predstavil z uprizoritvijo Ionescovih Nosorogov. Slovita drama je bila na naših odrih nazadnje na ogled pred skoraj desetimi leti v mariborski Drami. Pod režisko taktirko se je takrat podpisal Vito Taufer.
[caption id="attachment_10647" align="alignright" width="300"] Nosorogi[/caption] Še daljših časovni razmah pa je od takrat, ko je pri nas gostovala kakršnakoli uprizoritev Roberta Wilsona. Nazadnje smo mu lahko prisluhnili v obsežnem predavanju o svojem delu in si ogledali operno- gledališko predstavo Saints and Singing, po besedilu Gertrude Stein. Pisalo se je leto 1999. Ionecovi Nosorogi Roberta Wilsona so prepojeni z vizualnimi podobami (te si konsekvenčno sledijo ena za drugo), v katerih igralci zaporedoma in ob glasbenih iztočnicah malodane mehansko ponavljajo tipizirane geste likov. Igralci iz Narodnega gledališča Marina Sorescuja iz Krajove so do potankosti izurjeni v svojih gestikulacijah, zaradi česar sicer delujejo prepričljivo groteskno, pa vendar ujeto v konceptualno režisko zasnovo, saj jih ta v svoji igri omejuje. Velik del tega, zaradi česar so Ionescove igre še danes med občinstvom tako priljubljene, je verjetno tudi ta, da se igralcem dovoli odrsko eksperimentiranje zunaj obstoječih »realističnih« okvirov odrske igre, kar pa Wilson v Nosorogih namensko omeji. Igro, ali bolje rečeno govor (saj je njegova naloga le brezinterpretativno branje dialogov ostalih protagonistov) pravzaprav prepusti le enemu samemu igralcu, ki pa z igro nima veliko skupnega, saj v njegovem branju ni nič igralskega, kvečjemu nekaj naratorskega. In obratno, igro, kolikor jo je še ostalo, prepusti ostalim igralcem, ki se znajdejo v podobno nehvaležni situaciji. Slednji imajo namreč le malo oprijemljivih iztočnic (še te so bolj ponavljajoče fraze) za klasično izgradnjo lika. Pravi katalizator čustev in občutij naposled ostane njihova mim
