Konteksti (Tomaž Bešter), 28. julij 2016 ― Ker sem pred kratkim prebral čudovito Če ubiješ oponašalca, je seveda povsem jasno, da se je potrebno lotiti tudi Pojdi, postavi stražarja. Gre za drugo knjigo Harper Lee, ki je izšla lansko leto, v prevodu pa je ravnokar izšla. Okoli te šviga kar nekaj zanimivosti. Prav gotovo je svojevrsten fenomen v tem, da je poskrbela za izjemno zanimanje. Naročila, prodaja in odzivi so šli v nebo. A najbrž predvsem na račun imena Harper Lee in njenega Oponašalca, ki je res izjemna knjiga. Zelo zanimiv pa je tudi razmislek, kako takšno delo sploh brati: po eni strani jo lahko vidimo kot vsebinsko nadaljevanje zgodbe iz Oponašalca, ker se vse skupaj dogaja dvajset let kasneje; po drugi strani pa je seveda jasno, da gre za delo, ki je bilo napisano pred Oponašalcem in je osnutek tega velikega dela. Tej slednji v prid govorita vsaj dva dejstva: prvi je ta, da je kar nekaj pasusov Stražarja malodane identičnih tistim iz Oponašalca in če bi nekdo želel pisati nadaljevanje zgodbe, bi najbrž (če odmislim kake hipermodernistične geste) tega ne bil počel; in drugi, ki je v branju še toliko manj zanemarljiv, je ta, da gre za precej bolj nerodno spisan roman, ki ga Oponašalec prekaša brez primere. In čeprav je to, da gre v Stražarju za osnutek Oponašalca, nekaj splošno znanega, je branje res zanimivo, ker imamo podlago pri likih, geografiji in ozračju. O vsem tem že nekaj vemo, postavlja se kvečjemu vprašanje, ali je to dobro ali slabo. S tem pa tudi navezava na to, česa se pri branju lotiti najprej: Oponašalca ali Stražarja. Za tiste seveda, ki so uspeli do sedaj izpustiti branje Če ubiješ oponašalca. vir slike: emka.si Pojdi, postavi stražarja je roman o občutenju rasnih problemov, ki se dogajajo v Maycombu, v mestecu na ameriškem jugu, v petdesetih letih 20. stoletja. Torej je prizorišče popolnoma enako kot v Oponašalcu. Vmes pa je preteklo 20 let in v ospredju je sedaj 26 letna Jean Louise Finch, ki je bila v Oponašalcu največkrat imenovana Scout. Sedaj, po dvajsetih letih,