Radio Študent, 13. september 2016 ― Mit lahko razumemo kot nekaj nespremenljivega, zunajzgodovinskega, nekaj, kar ne išče poroštva v ničemer. Nosi absolutno resnico in pripelje jo iz teme, globin univerzalnega. Kaj torej pomeni naslov Pripravljeni na spremembo: Nove politične mitologije in umetnosti, ki ga je nosila letošnja konferenca 19. festivala Mladi levi? Željo po grajenju novih političnih mitov ali enostavno preizpraševanje teh, ki so v odnosu s sodobnostjo označeni kot novi? Ker bi lahko mit razumeli tudi kot nekaj, kar se fiksira v samo politično ideologijo in daje strukturi trdnost, bi se lahko tudi vprašali, ali konferenca morda želi proizvajati novo ideologijo ali le govoriti o tej, v kateri smo? Sam naslov se zdi dvoumen, zato pa se je bilo treba konference udeležiti, da bi raziskali namene, ki se skrivajo za njim. Pripravljenost na spremembe se je odvijala 26. in 27. avgusta, otvoril pa jo je libanonski arhitekt Tony Chakar s predavanjem o tem, da si moramo priznati, da je umetnost vedno del sistema in kot taka ne more nikoli biti prav zares kritična. Je namreč del družbe in korenini v sami ideologiji, ki je s kritiko ne moremo preseči, saj se vedno že gibljemo v njej. Prav zato se poseganje po neznanem, gibanje na mejah teme izkaže za najbližjo rešitev. Iskanje mističnega, torej nečesa nerazumljivega, kar ne temelji na racionalnem premisleku. To je smer, v katero se moramo odpraviti, in to je smer, ki je na konferenci odprla vrata pogovorom, ki so v svoji misterioznosti prehitro zašli v newagerske diskusije. Prvi tak pogovor je nosil naslov Subakvatična zvočna krajina, v njem pa so sodelovali intermedijska umetnica Robertina Šebjanič, profesorica Victoria Vesna in fizik James K. Gimzewski, ki se ukvarjajo s povezavo znanosti in umetnosti ter opozarjajo na onesnaževanje našega planeta. Robertina Šebjanič je na primer snemala zvoke oceana in s tem prikazala, kako močno zvočno onesnaženje vpliva na morske živali. Poleg tega je s pomočjo visoke tehnologije izvedla performans z

Radio Študent, 9. september 2016 ― »Vsak angel je strašna, jaz tudi – čeprav ne zahtevam ne brezpogojne ljubezni ne popolne svobode; vseeno.« Tako je zapisano v pesmi Jeseni pesnice Anje Golob, ki jo bomo lahko slišali danes v Stari pošti Slovenskega mladinskega gledališča. Pesnica bo predstavila svojo novo, tretjo pesniško zbirko z naslovom Didaskalije k dihanju. Po delih V roki in Vesa v zgibi se tokrat ukvarja s paradoksom, kako pisati navodila za tako spontano početje, kot je preprosto dihanje. *Izjava Tretja pesniška zbirka bo tokrat izdana v samozaložbi. Pesnica, ki je v kulturnem prostoru s tem, da je zavrnila denarni del Jenkove nagrade, javnost že pozvala k premisleku o umetnosti v Sloveniji, je tokrat svojo pozicijo nadaljevala ravno preko samozaložništva. In kaj je hotela s tem sporočiti? *Izjava Kljub temu, da je slovenski kulturni prostor v izjemno slabem stanju, pa to ne ustavi njenega ustvarjalnega duha. Tako bo danes ob osmi uri prebrala vseh 35 novih pesmi, nato pa še podpisovala kupljene izvode. In morda bo Stara pošta uspela postati prostor za preizpraševanje situacije, v kateri se je znašla poezija. Prostost svobodnega duha se bo danes iskalo tudi na 23. obletnici AKC Metelkovo mesto, ki skuša ohranjati kraj raznolikega izražanja in ustvarjanja. V Galeriji Alkatraz bodo razstavljena dela Mitje Ficko z naslovom Stezica ozka, kot britev ostra, ob sedmih pa se bo v Jalli Jalli predvajalo izbore kratkih filmov iz Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina. Dogajanje se bo nadaljevalo z različnimi koncerti in dogodki. A kaj pomeni obletnica AKC Metelkova, kraja, ki je bil pred 23 leti zaskvotan in ki se je sedaj glede na čas, v katerem smo, verjetno dokaj spremenil. V kolikšni meri gre še vedno za svobodno avtonomno cono in kako se razlikuje od drugih institucij, nam pove Andrej Pavlišič. *Izjava In kaj je Metelkova predstavljala pred 23. leti in kaj se z njo dogaja zdaj? *Izjava Andrej Pavlišič poudari, da je treba odpreti vprašanja, s katerim

Radio Študent, 18. januar 2016 ― „Na začetku leta 2016 prihaja iz ustvarjalne kuhinje večkrat nagrajenega beograjskega televizijskega in filmskega režiserja Dragomirja Zupanca pred občinstvo slovenske kinoteke edinstvena serija štirih dokumentarnih filmov ...,“ v Kinotečniku dr. Ivana Kronja pompozno napove Zupančeve dokumentarce. V dveh večerih - pretekli petek in soboto - smo torej gledali »edinstveni« dokumentarni četverček, ki portretira glavne akterje tako imenovanega črnega vala, Želimirja Žilnika, Branka Vučićevića, Karpa Godino in Dušana Makavejevega. Oziroma z naslovi dokumentarcev: Želimir Žilnik, Dvoriščni pogovori, Okvir za nekaj slik in Misterij Makavejev. A kleč se skriva v podnaslovu, ki je navadno povednejši od naslova. Priloge k zgodovini Ju-filma in politpornografiji. Če parafraziramo naslov v Priloge k Ju–mitologiji in estetiki pornografskih filmov dobimo vsebinsko in formalno esenco predvajanih dokumentarcev. Vsi štirje Zupančevi filmi so šokirali maloštevilno občinstvo, predvsem z mizerno produkcijo, ki je v primeru Misterija Makavejev, posnetega 2012, spominjala na evropsko pornografsko produkcijo s konca osemdesetih. Dvoriščni pogovori so imeli tako slabo »nasnet« zvok, da je glasba v ozadju preglasila govorca v kadru. Torej daleč od napredne ameriške pornografske produkcije s konca osemdesetih. Pred kratkim je Taste of Cinema objavil seznam filmov, ki so tako slabi, da so že dobri. Zupančevi dokumentarci žal niso konkurenčni, ker so preprosto tako slabi, da so samo slabi. V filmskem svetu majhnih proračunov in gverilskih snemalnih pogojev bi bilo vse skupaj še razumljivo. Tudi režiserjevo preizpraševanje filmske forme skozi trash estetiko bi razumeli. O uporabi kiča in trasha kot premišljenega režiserjevega prijema govori Karpo Godina v Okvirju za nekaj slik. In ga ilustrira s kadrom Dragane Mrkić v beli krinolini na blejski pletni v filmu Umetni raj. Kdor je gledal Žilnikov film Kenedi se vrača, ve o kakšnem trashu govorim. A Zupančevi dokumentarci, finančno