Radio Študent,
2. januar 2017
―
Amerika je bila v 19. stoletju vzhajajoča velesila - na njeno mladost, na sonce, ki jo na poti od starega Vzhoda začenja obžarjati, je nekje opozoril tudi Hegel. Američani so začeli oblikovati lastno identiteto in so zadobivali posebne civilizacijske poteze. Njihov duh je bil klen in zanosen. Pojavili so se ameriški transcendentalisti, Whitman in nato še pragmatisti, ki so vsi po svoje izražali to posebno mladost, to opajanje mladega duha s samim seboj, obenem pa njegovo praktičnost, spretnost pri iznajdevanju novega sveta. Ti izjemni misleci in pisatelji so stara vprašanja odpirali s pogumno naivnostjo, ki je bila tako brezkompromisna, da je omenjena vprašanja prikazala v povsem novih ozirih, z jasnostjo in samozavestjo, to je s posebno vedrino, ki je unikatna v moderni zgodovini Zahoda. Ni čudno, da je Nietzsche, ki se je ruval s poslednjim človekom, tako užival v mislih Emersona. A težko bi našli pisca, ki bi obe potezi izražal tako jasno, kot je to počel Henry David Thoreau.
V zaključku Waldena zapiše: “Nekateri nam trobijo v ušesa, da smo Američani in sodobniki na splošno intelektualni palčki v primerjavi s starimi ali celo elizabetinci. Toda kakšen je smisel tega? Živ pes je boljši kakor mrtev lev. Naj se človek obesi, ker pripada pigmejski rasi in ni največji možni pigmejec? Naj vsakdo skrbi za svoje reči in si prizadeva biti takšen, kot je bil ustvarjen. Zakaj bi se nam tako obupno mudilo uspeti, in to v tako obupnih podjetjih? Če človek ne drži koraka s svojimi tovariši, je to morda zato, ker posluša drugega bobnarja.” Prepričan sem, da je po takšnem pasusu zelo težko ne imeti rad Thoreauja. Obenem pa ta pasus povzema nekatere ključne momente Waldena.
Najprej je tu njegov nenavaden odnos do živih bitij in stvari, do pojavov, ki jih še zmeraj razume kot neko totaliteto, antropocentrično. Na tem mestu se lahko spomnimo zelo lepih Rousseaujevih pasusov o prvotnem stanju, stanju pred družbeno pogodbo. Po obdobju človekovega samotnega življenja v g
