Radio Študent,
27. januar 2017
―
Ali niso januarski prizori odsluženih novoletnih jelk in smrečic ob smetnjakih na ulicah nekaj najbolj deprimirajočega? Le koliko teh drevesc ima za seboj zanimivo zgodbo, ki presega tolste kletvice tistih, ki jih osipajoče se po stopnicah privlečejo iz stanovanja v x-nadstropju; le koliko teh drevesc je bilo zaradi politike zategovanja pasu ali pa npr. čistega avanturizma požaganih na črno; in, če sledimo tej barvi še na ravni humorja, le koliko je ljudi, ki jih te »suhe enomesečnice« spomnijo na zloglasno in hkrati pogosto tudi zelo glasno gospodično Željko, ulično legendo oziroma lik ljubljanske soseske Tabor? Ta se je namreč nekega božiča v devetdesetih letih prejšnjega stoletja po svojo smrečico opita in na tabletah odpravila le čez cesto do sosednjega bloka ... Sredi belega predprazničnega dne je vsem na očeh požagala edinega iglavca na ulici, ki se je že tako ponašala le s tremi drevesi. In čeprav so svojo rast z rastjo smrečice primerjali vsi otroci temu primerne starosti z ulice, ni danes že davno in dokončno predozirani Željki takrat res nihče zameril. Naj nam skupaj z greenpeacovci in podobnimi tudi ne zameri gospa s Tabora, kateri se je Željka nekoč čez celo ulico drla: »Ubit ču te, kučko stara!« Slava ji!
Plesnivi ostanki prazničnih večerij in kosil; v reklami se možaka, ki spominjata na Marxa, prepirata »who's the real« Dedek Mraz. Hladen tuš, leden radiator, plašč, ki tanko piska? Pokvarjeni Božiček, Zadnja Kristusova skušnjava, Sam doma, dve, tri ... črne pike; ko bi svete tri kralje po pravilih lahko šele dodali v jasli, so slednje skupaj z novoletnimi zaobljubami že več dni v omari; ti si na tleh med odpadlimi iglicami in dlako, ki jo moralni maček pušča povsod; prazen kot plastični predalčki za kartonastimi polkenci adventnega koledarja, ki se ga je lotil debeluhar, ki zaudarja po vutri. Etikete praznične kokakole ti z enim potegom ni uspelo spremeniti v pentljo, ti je pa plastenko dokaj hitro uspelo spremeniti v vodno pipo. McHostja M