Radio Študent, 26. januar 2017 ― Novice Najprej k znamkam. A ne kar kakršnim koli, pač pa k posebni britanski ediciji znamk s podobami iz kariere pred dobrim letom preminulega Davida Bowieja. Bowie tako postaja prvi glasbenik, ki mu je posvečen celoten niz znamk, Beatli, Floydi in podobne legende so namreč doslej v čast dobivale le posamezne znamke. Bowiejeva zbirka gre v redni obtok 14. marca, na spletni strani Royal Maila pa je že na voljo za prednaročila. 10-delni set bo sicer vseboval umetnikove najbolj slovite naslovnice albumov in  ikonične fotografije iz njegovih živih nastopov, ob tem pa bo na voljo še nekaj uokvirjenih spominskih znamk. Pa naj še kdo reče, da filatelija ni kul! Za trenutek se ustavimo pri Jamieju Xx, ki je s svojim bendom The Xx sicer ravno ta mesec izdal uspešen in kvaliteten novi album, zdaj pa ga je posredno doletela tožba zaradi enega izmed samplov z njegove lanske samostojne plošče. Newyorška acapella skupina The Persuasions namreč toži Apple, ker je tehnološki gigant v svoji reklami za iPhone 6 uporabil Jamiejev hit I Know There’s Gonna Be (Good Times), ki sampla prav The Persuasions. Čeprav je Jamie za sample dobil soglasje, bi naj bila za uporabo v oglaševalske namene potrebna nova, ločena pogodba. Eksperimentalni producent Flying Lotus je ustvaril svoj prvi igrani film. Imenuje se Kuso, kar naj bi v japonščini pomenilo drek, trailer pa je v javnost pricurljal že prejšnji petek. Ta teden so že potekale prve projekcije filma, da pa je film nekaj posebnega, se da razbrati iz podatka, da je zaradi skrajno eksplicitnih vsebin veliko gledalcev projekcijo zapustilo že pred njegovim koncem. Redni gost Svaštarnic Gucci Mane je v sredo napovedal naslov svojega novega albuma, včeraj pa mimogrede navrgel še en nov EP, imenovan 3 For Free. Odkar je lansko pomlad prišel iz zapora, glasbo izdaja praktično vsak mesec, pa tudi nad kvaliteto se ne moremo zares pritoževati. ANOHNI, ki je izdala enega izmed najboljših albumov preteklega leta in ob tem neprestano o

Radio Študent, 26. januar 2017 ― 5049 Records, 2016   <a data-cke-saved-href="http://jeremiahcymerman.bandcamp.com/album/badlands" href="http://jeremiahcymerman.bandcamp.com/album/badlands">Badlands by Jeremiah Cymerman</a> V tokratni Tolpi bumov se prvič resneje potapljamo v delo enega originalnejših in bolj navdahnjenih akterjev multiformne newyorške downtown scene mlajše, čeprav ne najmlajše generacije. Govorimo o klarinetistu, improvizatorju in skladatelju, inženirju ter splošnem človeku-s-scene Jeremiahu Cymermanu in njegovem apokaliptičnem komornem triu Pale Horse. Cymerman je prvič prišel na radar večine, ko je leta 2008 pri Zornovi založbi Tzadik izdal solo ploščo In Memory of the Labyrinth System, ki je bila osnovana na raziskovanju njegovega klarinetizma ter afinitete do specifične osebne vrste elektronske manipulacije, ki se kaže tudi v obliki albumsko-studijskega kompozicijskega pristopa. Za poslušalce Radia Študent pa je morda relevantna tudi linija, ki Cymermana veže z delom še enega neulovljivega, v New Yorku delujočega originala Tobyja Driverja, masterminda izjemnih Kayo Dot. Prav tako kot Driver tudi Cymerman v svojem delu pluje in kos za kosom sestavlja izraznost, ki se napaja iz linij sodobne klasike, avant-rock derivatov in metala, čeprav je pri Cymermanu očitna večja domačnost v bolj improvizacijskem, instrumentalističnem in tudi downtownovsko jazzovskem delu tega preseka. Skupaj s še enim sorodnim skladateljem, Mariom Diaz De Leonom, ki se mu kanimo tudi kmalu posvetiti, sodelujeta v občasnem triu Blood Mist. Cymerman pa je denimo pomembno prispeval tudi k plošči Driverjevega stranskega kompozicijskega projekta Tartar Lamb oziroma Tartar Lamb II, Polyimage of Known Exits. Na njej je v idiosinkratične in žalobne Driverjeve komorne avant-goth kompozicije pihal in električnega basa vtrl razširjene in prvinske klarinetno-kitovske tuleže, posredovane prek sofisticirane odmevno-elektronske konstrukcije. In ravno slednje

Radio Študent, 26. januar 2017 ― Intro (dodatni posnetek) Na tak način in vedno znova, dokler ne obuboža, Ilja Andrejevič Rostov neutrudno in veseljaško pozdravlja goste znamenitih soarej. Zgodnje 19. stoletje še premore energijo in navdušenje nad ponavljajočimi se družabnostmi, ki povezujejo rusko aristokracijo. V malo bolj prikriti obliki energija naseljuje tudi drugo stran rampe, le da je malo manj ekstatična. Utrujena od pričakovanj in čakanja se vanjo zazre Nataša Rostova, da bi v Vojni in miru povezala oba svetova in obdobji. Tolstojeva negativna definicija lastnega dela, v katerem ne gre »ne za roman, ne za pesnitev in ne za zgodovinsko kroniko,« za uprizoritev pravzaprav ni pomembna. Je pa veliko bolj pomenljivo njeno nadaljevanje, da »je pač to, kar je avtor želel in mogel izraziti v obliki, v kakršni se je pač to izrazilo.« In koprodukcija Cankarjevega doma, Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana in Mestnega gledališča ljubljanskega je izrazila nekaj – monumentalnost, izza katere zeva praznina misli. Režiser Silviu Purcărete je svoj odnos do besedila v gledališču pred petnajstimi leti opisal takole: »Zgodba, ki jo vidimo na odru, ni tista, ki jo pripovedujejo besede, ampak tista, ki jo vidimo onstran besed: v odnosu, v konfliktu med besedami, podobo, zvokom, situacijo, prelomom, ki obstaja med temi elementi.« Celostna podoba njegove uprizoritve tako temelji na povezanosti in enakovrednosti vseh elementov: režiserjevi obdelavi Tolstojevega besedila v prevodu Jane Pavlič; svetlobe, scene in kostumov Dragoşa Buhagiarja; glasbe Vasileja Șirlija in številčnega igralskega ansambla. Masovnost in dovršenost odrskih premikov napolnjujeta globino sicer preogromnega odra »Petelin« Gallusove dvorane, kratki fragmentarni utrinki se povezujejo v neprekinjen niz enovitega dveurnega prizora, ki se konča šele s pavzo. Skozi simultano dogajanje pozornost preskakuje iz enega okvirja pripovedi v drugega, iz prostora v prostor, časovno naprej in nazaj, iz ene Nataše v drugo in nato