Airbeletrina, 8. februar 2018 ― »(…) spomnim se bleščavega jutra, ko sem odprl oči, izhoda na teraso, vonja borovcev, vzhajajočega sonca na obrazu, grebenov valov, električnega štedilnika Končar, džezve z Baščaršije, močne črne kave, prvega dima Gitanes, kupljenih na tržnici pri Ciganih, trenutka, ko se Joe zbudi in nemudoma prižge glasbo, kot bi se bal tišine, kot da bo iz tišine kot pošast iz megle vzniknilo tisto, česar ne sme slišati, tisto, česar ne more prenesti, spomnim se pogovora o šumenju, ki se ga ne more znebiti, ki ga sliši vsakič, ko zapre oči, ki mu preprečuje, da bi zaspal, zaradi česar se premetava po postelji, dokler končno ne vstane in prižge glasbo, z njo utiša to šumenje telesa, zamolklo bučanje, ki ga proizvaja življenje samo, bučanje, v katerega se zliva kri, ki teče, pljuča, ki se napihujejo, ogabno sikanje organov, zvok trkov celic, mišic, ki se raztezajo, napetih tetiv in bolečih kosti, pokljanje možganov, podobno ognju, ki gori v kaminu, ognju, ki greje in premalo osvetljuje, le tisto, kar je v njegovi bližini, kjer preživljamo življenja, ker verjamemo, da je tako razumno, s čimer svoje riti obračamo tistemu, kar je v temi in mrazu, torej vsemu velikemu, pomembnemu in resničnemu, je govoril in ni lagal, saj je njegova pre