Konteksti (Tomaž Bešter), 19. junij 2018 ― vir slike: malinc.si Kmalu bo minilo leto, odkar sem se prvič srečal z žanrom mikrofikcije. Izjemno kratke, včasih tudi enostavčne zgodbe, ki s svojo asketsko impresijo naredi odtis časa, prostora in dogajanja v njem, so res nekaj posebnega. V resnici sem postal velik ljubitelj tega, kako lahko s pomočjo tišine, ki sledi kratkemu tekstu avtor ustvari praznino, kamor se s svojo domišljijo, izmišljijo ali družbenim kontekstom naseli bralčeva zavest, ki zgodbo izpelje do konca. Pravzaprav, če dobro pomislim, gre najbrž za ultimativno pogovorno fikcijo, v kateri moramo tvorno sodelovati predvsem bralci. Brez praznine, ki jo mikrofikcija ustvarja, bi vse skupaj klavrno propadlo natanko tako, kot propade standup brez smeha, v katerem je končna stična točka med komikom in poslušalcem. In občasno tudi ta kratka kratka proza spominja na standup. Hitra priprava, povsem brez odvečnih besed in na koncu izjemen punchline, ki obrne vse skupaj na glavo ali pa poveže povedano v povsem drugačni luči, skozi zrcalni odblisk pomeče v bralčevo srce grozljivo spoznanje o svetu, družbi in v končni fazi seveda tudi o sebi. Tu nekje je doma tudi Ana María Shua. Z letnico 2017 je pri založbi Malinc, v prevodu Ave Zupančič (v knjigi je tudi njena odlična spremna beseda), izšla njena zbirka mikroproze Fenómenos de circo, Čudesa cirkusa. V zbirki na okoli 150 straneh najdemo skoraj natanko toliko naslovov zgodb. Vse imajo skupno točko v cirkusu. Pa v resnici še najmanj govori o cirkusu kot takem. Takole, na prvi vtis, gre za zgodbe, kjer Shua ponovi Shakespearovo metaforo iz Kakor vam drago, v katerem Jaques izreče tisto slavno Ves svet je oder in moški vsi in ženske le igralci nastopajo in spet odhajajo. Dasiravno je slavni dramatik govoril o postajah človekovega življenja, sta si eno s Shuo v alegorični identiteti sveta, ki je oder in ljudi, ki so le igralci na tem odru. V svojih zgodbah izrablja fenomen cirkusa z vsemi pozitivnimi in negativnimi pritiklinami, lepotami in tragedijo

Notranjsko primorske novice » Kultura, 19. junij 2018 ― Logatec – V Stekleni galeriji v Logatcu so do konca junija na ogled dela slikarke Vesne Arko, za katero likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn pravi, da s svojim slikarstvom navdušuje tako ljubiteljsko kot strokovno javnost. Na letošnjem logaškem ekstemporu je za sliko Skodelica kave prejela najvišje priznanje, zlato muzo. Razstava, Vesna Arko, Steklena galerija, Logatec, 4. junij 2018 Foto: Janez Ovsec Na samostojni razstavi, ki so jo odprli 4. junija, se Arkova predstavlja s širšim opusom likovnih del. »Lahko bi rekli, da jo preveva motivika Notranjske, pa mikrosvet narave in neživi svet,« pravi predsednik Društva likovnikov Logatec Janez Ovsec. Arkovo je predstavil kot novo članico društva, ki veliko obeta, in besedo prepustil Stibilj Šajnovi, ki je slikarko in njena dela podrobneje predstavila. Slikarka najraje ustvarja v oljni tehniki. Njeni motivi pa razkrivajo tankočutno percepcijo prostora, časa in življenja. »Z njo reflektira vizualno stvarnost, kateri ohranja primarno estetiko in jo dodatno plemeniti s svojo notranjo slikarsko lepoto in močjo.« Stibilj Šajnova je opozorila na izstopajoči sklop slik, pri katerih detajle na njih spreminja v dominanten segment slikarske zgodbe. »To so drobne motivne fascinacije, ki se iz mikro pojavnosti spreminjajo v makro akterje ter povsem obvladujejo slikovni oder. »Njen slikarski nagovor je izčiščen, razbremenjen gostobesednega pripovedovanja in fokusiran na željen segment. Povečava fragmenta, premišljena umestitev na slikovno polje in skrbna izslikanost daje njenim delom reprezentativno jasnost.« Zanimive so tudi njene slike oken, v katere umešča dele ogledala. »Te učinkujejo kot navidezno prazen prostor, ki pa v vsakem trenutku drugače zaživi. Postane ploskev, v katerega se ujame hipna refleksija in tudi gledalec, ki se uzre v ogledalu okna, postane aktivni del motiva,« pojasni Stibilj Šajnova. Ob odprtju razstave so dela Arkove občudovali številni obiskovalci, med katerimi jih je bilo veliko s C

ARS Oder, 19. junij 2018 ― Ali razpisi vplivajo na dinamiko umetniškega vodenja in kakšne kompetence morata imeti stroka in administracija, ki jih pripravljata? Neodvisna uprizoritvena umetnost sredstva za produkcijo pridobiva na podlagi domačih in mednarodnih razpisov. Pregled različnih razpisnih dokumentacij pokaže, da so do financiranja upravičeni projekti, ki poleg administrativnih in tehničnih vse pogosteje izpolnjujejo tudi vsebinske pogoje. Ali razpisi vplivajo na dinamiko umetniškega vodenja in kakšne kompetence morata imeti stroka in administracija, ki jih pripravljata? Svoja razmišljanja bodo podali Janez Janša iz zavoda Maska, Alma R. Selimović iz zavoda Bunker in teoretičarka ter dramaturginja Zala Dobovšek. Z njimi se je pogovarjala Saška Rakef.