Kriterij.si, 30. april 2020 ― Javno dobro Post-koronsko gledališče II Urednik Thu, 04/30/2020 - 18:53 Javno dobro V čem je smisel javnega? Skupnega? Na neki zelo temeljni ravni to razume prav vsak med nami. Razumemo, da če igračo stiskaš v pest, se z njo ne moreta igrati dva. Razumemo, da nam cesta do konca parcele čisto nič ne pomaga, če ne pelje še vsaj do soseda. Te dni krepko razumemo, da bi se šolanje doma za marsikatere od naših otrok kaj klavrno končalo. In nenadoma zelo zelo dobro vemo, zakaj morajo biti naši zdravstveni domovi, naše bolnice, naše zdravstvo – naši. Skupni. Javni. Na svojo veliko srečo živimo v enem od redkih obdobij in na enem redkih krajev v človeški zgodovini, kjer je našega kar precej. Evropske vrednote, vsaj tiste ne-višegrajske, nas zavezujejo k javnemu zdravstvu in šolstvu, javni infrastrukturi in socialnemu varstvu. A civilizacija, kot jo poznamo, je krhka, kompleksna tvorba. V krizah, tudi v tej, se vzbudijo primitivnejša, bolj osnovna čustva in motivi. The lizard brain. Prikažejo se kremplji in zobje. Hissss. Ssssssik! Grrrr! In krogi našega in skupnega se začnejo ožiti. Najprej nas je strah temnih tujcev, in jih preženemo, potem sumničavo gledamo že sosede tri hiše stran, na koncu pa od daleč opazujemo druge otroke pri igri in v ročicah stiskamo svojo kocko. Kaj, če nam jo ukradejo! Preštevati začnemo konzerve fižola in pelatov v špajzi. In novce v nogavici. In nenadoma se zavemo, da gre nekaj teh novcev tudi za skupno dobro. Za ceste še OK (do trgovine je treba), pa zdravnice moramo tudi plačati (čeprav dobijo preveč). Ampak RTV!?! In tisti, kaj so že, kulturniki?!?!?!?? Fej in fuj. Dvignejo se glasovi, glasovi tistih otrok, ki se niso nikoli naučili lepo igrati z vrstniki. Da tega nihče ne potrebuje. Da stran mečemo denar. Da njih ni nihče nič vprašal. Da naj grejo delat, jebemti. Bojim se, da oblast in moč privlačita prav take otroke. In da se v krizi začnejo zelo dobro počutiti, ker kar naenkrat večina ljudi na svet gleda skoz