Konteksti (Tomaž Bešter),
22. maj 2020
―
vir slike: emka.si
O knjigah bi umno lahko govorili tudi kot o poteh. Tako kot je poved le seštevek trenutkov, ko želja potuje od začetka do svojega navideznega cilja, je tudi knjiga s svojim začetkom, ki bo pričelo potovanje ubeseditve nekega protesta, veselja, žalosti in hrepenenja, bo njen konec, navidezen ali ne, zaključek tega potovanja. Nadaljeval se tu ne bo več. Prebival bo v zavesti svojih bralcev popotnikov in v vseh naslednjih povedih, stavkih, nenazadnje željah. Nekatere knjige so dolgo potovanje, v marsičem predolgo. Druge so predvsem trpko in žalostno potovanje. Spet tretje so oboje. Takšna je tudi knjiga s številko. V prevodu in s spremnim besedilom Lare Unuk je Cankarjeva založba poskrbela za izdajo Iliasa Venezisa in njegove Številke 31328. Roman, ki je sežetek avtorjevih spominov na delovna taborišča, v katerih je preživel 14 mesecev med 1922 in 1923, potem, ko je bila Grčija priča maloazijski katastrofi. Ob koncu prve svetovne vojne je bilo tisto območje Sredozemlja z Grčijo in Malo Azijo predmet burnih ozemeljskih teženj, sporov, pokolov in delovnih taborišč. Roman je nekaj let po avtorjevi odrešitvi pričel izhajati po delih, leta 1931 pa prvič kot celota. Roman Iliasovo izpoved prične s spoznanjem, kaj se bo zgodilo. O tem, koga vse bodo poslali v delovno taborišče. Vse tiste, ki bodo delali. Zastonj delovna sila, delavci z minimalnimi, ničnimi stroški. Mednje je spadal tudi zdrav 18-letnik. Tudi on hitro pristane v ječi. In od tam nekje pa vse do konca knjige sem imel občutek, da se iz ječe, temne, plesnive, potne in bolne ni rešil, pa čeprav je vmes veliko poti tudi zunaj in dogajanje pravzaprav ves čas spremlja neko premikanje. Občutek, da je nedaleč od tu mrtvašnica Hiše Marije Pomočnice, pripeta na vse besede in strahove, nikdar ne pojenjajoča svoje grenke slutnje o skorajšnjem koncu. Neskončna tesnoba, ki se množi ponoči, ko je toliko bolj temno. Takrat enkrat tudi izvemo, kaj pomeni posnemanje pene. Grozljivo desetkanje
