Konteksti (Tomaž Bešter),
12. junij 2020
―
vir slike:emka.si
Štiri leta po tem, ko je Frank Herbet izdal svoj prvenec Dune, Peščeni planet, je objavil nadaljevanje z naslovom Mesija s peščenega planeta. Vzbudi premislek o teh nadaljevanjih. Zgodbe včasih terjajo svoje nadaljevanje, včasih tudi ne. Marsikateri pogovor bi bil boljši, če bi ga ustavili kak stavek prej in marsikatera jed bi bila bolje pripravljena brez tistega dodatnega ščepca začimba. A nekatere potrebujejo prav to. Herbert je v Peščenem planetu naredil ogromno, postavil nastavke za mnoge pogovore in razmisleke o trenutkih, ko se prelamljajo politične, verske, ekološke in eksistenčne odločitve. Neverjetno je predvsem, kako je pred več kot pol stoletja vpel te mnoge prvine v eno samo delo, ki bi ga morali prebrati mnogi - dasiravno je zaklenjeno v žanr, ki po mojih izkušnjah veliko ljudem ni tako blizu. A vprašanje je, ali bi se to zgodbo dalo povedati kako drugače.
Po branju Mesije ostajam pri enakih mislih, kot sem jih imel po branju Peščenega planeta. Arrakis še vedno dojemam kot simbol. Tisto, kar v luči kvalitetne znanstveno fantastične proze vedno presega trenutno situacijo, beži konkretni opredmetenosti in napotuje na širša obzorja razumevanja družbe in zgodovine. Še vedno v sebi združuje pogovor o klasičnem boju med dobrim in zlim, o pogumu doseganja novih spoznanj in o vedno aktualni nepreseženosti različnih plasti človekove grabežljivosti. Le, da je Mesija za mnogo manj pompozno delo. Delo, v kateri je v ospredju osebnost Paula, njegov razvoj in notranje bitke, prevpraševanje eksistencialnih dilem in umeščanje teh v vladavino, ki jo imata s sestro na domovanju na Arrakisu. V to se vpletajo tako notranji pritiski po ohranjanju vladavine, še vedno so tu tudi bitke tudi z Bene Gesseritom in poskusi sovražnikov, da ga pahnejo s prestola. Mesijo s peščenega planeta so v prevodu Matjaža Juričaka lani izdali pri založbi Sanje. In zasluži si pozornost. Še vedno gre za političen in akcijski roman, ki pelje v razvoj Paulovega k