Airbeletrina, 4. marec ― Četrta knjiga Ane Svetel (1990) Steklene stene (Beletrina, 2024) je zbirka daljših kratkih zgodb ali pa morda kar novel, ki se navidezno ne stikajo ali pa se predvsem v tonaliteti; atmosfera zgodb je namreč krhka, subtilna, mestoma se ustvarja tudi občutek nežne melanholije, vsakdanji dogodki se prepletajo z zamolkom, kar privede tudi do nelagodja, kot omeni Ajda Bračič v spremnem zapisu Videti (skozi) steklo. Pisateljica ustvarja občutek, da je absolutno prisotna v svetu svojih junakov. Pri tem ne gre za tisto pripovedovalsko vsevednost, pač pa z zamolkom, drobnimi, a pomenljivimi detajli, pa tudi z občutjem nepopolnosti in preteče izgube, nenazadnje je v zgodbah ves čas prisoten občutek, da nekaj razpada, bodisi odnos bodisi občutek pripadnosti, ustvarja nevsiljivo napetost. Nelagodje resda ne pride kot udarec, pač pa kot rahlo pokanje stekla, ki ga sprva ni mogoče opaziti, potem pa ga ni več mogoče ustaviti. Atmosfera zgodb je namreč krhka, subtilna, mestoma se ustvarja tudi občutek nežne melanholije. Takšna je na primer zgodba Marelice, v kateri opazujemo slovensko umetnico, ki se znajde v primežu svojih dveh srbskih tet. Premožni sorodnici, ki sta ves čas ohranjali stik s Slovenijo – če ne drugače tako, da sta prebirali slovenske časopise, zaradi česar precej vehementno izrekata sodbe o Slovencih, kot je na primer tista, »da se v Sloveniji preveč pritožujemo«, medtem ko naj bi se »zamere v Beogradu odvile hitro« – počasi prigovarjata Titi, ki prvič v življenju vidi služkinjo in ki se ji življenje v Beogradu zgolj dogaja. Sedi v dnevni sobi in opazuje »police z medicinsko literaturo«, opazi pa tudi enega svojih kipov. Angela, ena od tet, v pogovoru začenja uporabljati besedo »rod«, kar nosi pomembno simboliko, ki odpira vprašanje identitete, pripadnosti in medgeneracijske povezanosti. Beseda rod ima torej močan pomen – označuje družinsko linijo, skupno poreklo, hkrati pa nosi pridih tradicionalnosti. Razberemo, da gre za subtilen pritisk na Tito,