Konteksti (Tomaž Bešter),
16. januar 2014
― Branje Samogovorov je kot prisluškovanje intimnemu pogovoru, ki ga imata vernica in duhovnik v spovednici. Oziroma vernik in duhovnik v spovednici. V tem konkretnem primeru oba. Hkrati. In to potegne za sabo nekaj tudi neprimernih pritiklin. Na čase se zazdi, da vdiraš v prostor, ki ti ni namenjen. Da ne bi smel prisluškovati tega, kaj imata oba povedati. Da to, kar govorita, ni namenjeno tebi. A vendarle mora biti. Samogovori so zapisani in pred nami so, da jih beremo, o njih premišljujemo in jih priporočam v branje tudi drugim. Poleg tega imajo ti Samogovori vsaj eno pomembno anomalijo, ki jih iz zgornjega opisa neusmiljeno izrašča. Otroka. Ta, se zdi, da je povsem iz drugega filma. Da strukturno ne sodi zraven. Da bi roman vsekakor bolje funkcioniral brez otroka. Pa ne, v resnici to sploh ne drži.
(vir slike: emka.si)
Samogovori imajo, kot je verjetno že jasno, predvsem nekoliko neobičajno zgradbo. A najprej o zgodbi. Ta se suka okoli zadnjih dni življenja avtoprevoznika Maria, ki je bolan. Zelo. In to je jasno, praktično od prvih listov. In zato, ker je situacija takšna, se je Mario odločil, da bo svojo zadnjo avtoprevozniško potovanje opravil s svojim sinom Litom, ki je na pragu pubertete in katerega življenje se suka bolj ali manj okoli običajnih in mimobežnih nepomembnosti, ki ga v resnici popolnoma ločujejo od realnega sveta, v katerem prebivajo vsi ostali. Torej gre za popolnoma običajnega desetletnika. Oče ga je popeljal na pot, ker mu želi podariti spomin nanj in na njiju, na njuno potovanje s Petrom, kot je poimenoval svojega tovornjaka. Doma za to pot, ki jo morata seveda opraviti sama in ki zaradi Mariove bolezni ni ravno mačji kašelj, pustita ženo in mater, Eleno, ki se ob tem bojuje s svojimi strahovi, zavedajoča se situacije, v kateri se je znašla in pred očitno izjemno, kdo bi ji vendarle zameril, težko preizkušnjo, ki jo bo morala na nek način ponotranjiti ali kanalizirati drugam. Mario in Lito uspešno potujeta, doživita to in ono, ustvarjata s