Radio Študent,
18. marec 2014
― Heidegger, ontološka diferenca in politični angažma Ko je Heidegger predaval o Aristotelu, je takoj na začetku odpravil zgodovinopisno zvedavost, rekoč: “Aristotel je živel, pisal in umrl.” Ravnajmo se po njegovemu zgledu. Izšli so Heideggerjevi filozofski dnevniki, imenovani Schwarze Heften, ki še dodatno osvetljujejo njegov nacistični angažma. Odzivi so burni. Njegovi francoski častilci so vznemirjeni. Dnevnikov še nismo brali. “Že, že – a to je ontično, ne ontološko,” imajo navado reči varuhi Heideggerjeve časti à la Hannah Arendt, ko ponavljajo že ne vem katero različico prispodobe o votlini, najpriskutnejšo vseh heideggerjanskih laži, s katero želijo njegov nacistični angažma opravičiti kot osebni greh, kot ontični spodrsljaj, ki nima nič opraviti z njegovo filozofijo. V ontoloških višavah, v pokrajini čiste misli, odtujen od vsakdanjega sveta, osamljen v tišini mišljenja, zamaknjeno strmeč v čudež biti, je živel skrivnosti kraljevski Mislec, pravijo. Toda tudi on je bil le človek