Naj zmaga boljši igralec!
Radio Študent,
5. oktober 2014
―
Ko rečeš David Fincher, vidiš obsedence. In vidiš obsedence, ki lovijo te obsedence. Obsedenca s kaznovanjem človeštva za vseh sedem naglavnih grehov in z njim obsedenega detektiva - Sedem; obsedenca, ki od para ponavadi ubije le žensko, in z njim obsedenega striparja - Zodiak; obsedenca z zrušitvijo očetov in z generacijskim miselnim preobratom ter obsedenega sledilca z majajočo se identiteto - Klub golih pesti; obsedenca z javnim priznanjem in popularnostjo in povzpenjanjem ter obsedene konkurente - Socialno omrežje; obsedenca z mejo med realnostjo in simulacijo, ki samega sebe lovi in posledično pred sabo tudi beži - Igra.
In vsi ti obsedenci imajo ponavadi neko idejo, ki Fincherjeve filme vedno dela močno sporočevalne, skoraj manifestativne, dober citat material, skratka. Fincherjevi junaki imajo nek načrt ali pa prekrižajo pot nekomu, ki ima načrt, v katerega postanejo tudi sami vpleteni. Njihovi problemi niso problemi zasebnega človeka. Fincherjevi junaki so v veliki meri javni.
V otvoritvi filma Ni je več platno zapolni nežni obraz Rosamund Pike, za katero javnost že zahteva oskarja, v offu pa slišimo glas njenega moža Bena Afflecka, ki ga travmatizira vprašanje, ki po njegovem travmatizira večino parov: O čem razmišlja drugi? Kdaj in kako sva zašla? In ta niz vprašanj se mirno zaključi z mislijo, da bi svoji lepi ženi včasih najraje našopal glavo v zid. Se je David Fincher podal na območje domestične drame?
Zgodba o Nicku in Amy je zgodba o popolnem paru, ki so se mu zgodili dvojna izguba službe, recesija in čas, ko ti sodišče lahko oprosti le, če ti je oprostila javnost. In zgodila se jima je skrajna posledica Socialnega omrežja – obsedenost s strukturiranjem lastne podobe. Zgodba o Nicku in Amy bi morala biti zgodba z jumbo plakata, zgodba srečnih parov s fejsbuk fotk, zgodba, ki jo vidimo v filmih. Nemogoča zgodba, torej.
Njun prvi pogovor na neki zabavi je popoln, je pogovor, ki smo ga vajeni iz filmov, ko med punco in fantom klikne in