Radio Študent,
13. oktober 2014
―
UVODNIK
Ob problemu slovenskega komisarstva je bilo videti, da smo skupaj z Evropo končno doživeli razodetje. Alenka Bratušek je Slovenijo osmešila pred Evropo, je ugotavljal Luka Lisjak Gabrijelčič, prav tisti intelektualizirani in vsem všečni žlahtni desničar, ki se je sam nepovratno osmešil že pred desetimi leti, ko je kot član mladinske sekcije kandidiral na listi SDS. »Kaj se je zgodilo Alenki?« se je spraševal Miha Mazzini in ugotovil, da je bil zid, v katerega je trčila, zid razlike med evropskim in slovenskim parlamentarnim diskurzom. Ko smo prazni govor, je razmišljal, ki smo ga tako vajeni v slovenskem parlamentu, »videli iztrganega iz domačijskosti, (...) se je razgalil kot cesar in nenadoma smo vsi šokirani.« In, z redkimi izjemami, tako naprej in tako naprej. In kaj smo ugotovili? Kaj se nam je razodelo? Česa nimamo, kar imajo v Evropi? Nič drugega kot čisto navadno in navidez nevtralno: strokovnost.
Jasno, preveč bi bilo že to, da bi si tovrstni komentatorji, ki so tako ponosni na svojo širino, ogledali še kakšno zaslišanje, ob katerem bi ugotovili, da so ob Alenki Bratušek nasedli enoglasnemu političnemu spinu, ki je normalno povprečnost večine preobrazil v ekscesno podpovprečnost ene same kandidatke. In jasno, če niso videli tega, tudi ne moremo pričakovati, da bi opazili pravi problem, pravi evropski problem, v katerega pa je na svoj način vključena tudi Alenka Bratušek. Kaj bi namreč lahko storila, pa ni? Kaj bi, če bi se le znala obkrožiti z ljudmi, ki vsaj približno razumejo širše dimenzije področja, za katerega je kandidirala, lahko storila, pa ni? Kako bi lahko nastopila kandidatka, ki je bila skoraj očitno programirana za to, da postane kolateralna škoda? Kako bi lahko nastopila kandidatka, ki je ob tem vendarle imela na voljo dve uri svobode, dve uri časa, v katerem ji energetski lobiji ne bi mogli izklopiti mikrofona?
Komentatorji, ki ne razumejo, da je že govorila tako, kot se govori v Evropi, da je večina evroposlancev zdeh