Špehšpilja,
16. december 2014
―
Vsakdo s seboj iz otroštva prinese literarne junake, ki ga spremljajo skozi življenje. Z vsako generacijo se rojevajo novi, nekateri pa ostajajo zimzeleni od svojega rojstva. V mislih živijo lumparije, o katerih smo prebirali. Odrezave bodice, ki so jih izrekali. Čustva, s katerimi so nas prežemali. Včasih znamo na izust odstavek ali dva, če so živeli v pesmih verz, kitico, pesem ali celo zbirko. Še najbolj v spominu ostajajo tisti, s katerimi smo kobacali. Hude mravlje, lačni vrabčki, smrkavi sladkosnedi.
Tiste, na pogled preproste pesmi, ki pa vseeno stojijo tako oblikovno kot vsebinsko. Večinoma trohejske stopice, ki strumno korakajo v oponašanju osnovnega 4/4 ritma, in se prepletajo v zaporedne, prestopne in oklepajoče rime. Saj veste: aabb, abab ali abba. Včasih, kadar je pesnik najbrž že pred kosilom zarisal tisti menartovski kroki s konjakom po pisalni mizi, ali pa je preprosto ugotovil, da ima predobro idejo, da bi jo zavrgel, ker se mu rima ne sestavi po željah (očitno je Zvezdica zaspanka znova zamudila službo, ker se ji je sanjalo, da se – v skladu s sodobnimi družbenimi smernicami – razigrano suče okrog svoje osi v špici za oddajo, v kateri pod pretvezo iskanja talentov zbirajo novčiče poslanih esemesov), pa tudi pretrgana. Abcb. Besede so preproste. Vsakdanje. Vsem znane. A v njih odzvanja iskreno življenjsko doživetje, ki zabrenka na izkušenjske strune bralcev vseh starosti. Z nedolžnim pobalinskim humorjem, ob katerem dušebrižniki in svetohlinci bledijo. In istočasnim razkrivanjem resnice o nevarnosti glutena. Pika-poka, pika-poka, bela moka rito poka.
Ravno v času, ko sam znova intenzivno podoživljam Mačka Murija z uvajanjem otroka v pisane prigode Mačjega mesta, se je od nas tiho poslovil njegov oče, Kajetan Kovič. Ko sem si ob njegovem slovesu ponovno ogledoval njegovo nezanemarljivo bero otroških del, sem presenečeno ugotovil, da jih je med njimi tudi nekaj, ki so lebdela nekje tam na obronkih desnega režnja brez navezave na določenega avtorja.
