Koridor,
5. marec 2015
― SNG Drama, veliki oder,
3. 3. 2015 Tri najbolj prodorna imena slovenske filozofije so do zadnjega kotička napolnila veliko dvorano Drame, ki je že od vsega začetka pulzirala kot v pričakovanju premiere gledališke predstave svetovnega formata. In točno takšno predstavo smo dobili. Aspekti laži in resnice v očeh Mladena Dolarja, Alenke Zupančič in Slavoja Žižka so se skozi večer elegantno spletali v intelektualno zmes z elementi humorja, aktualnosti, pa tudi narave laži v življenjskih situacijah.
Kljub začetnemu občutku, da bo večer potekal v preletih razmišljanj svetovnih filozofov o laži z majhnim dodatkom osebnega filozofskega vidika, se je hitro izkazalo, da je bil ta občutek lažen in da je bila teoretska uvertura nujna osnova za dojemanje toka misli in karseda boljše razumevanje povedanega. In čeprav je bilo na odru Drame ves čas govora o isti temi, so trije filozofi podali tri kontrastne vidike laži, ki so šli še dlje od teoretičnega premišljevanja o (vsaj na prvi pogled) črno-beli podobi resnice in laži, na koncu pa so dokazali, da niti osnovna, družbeno sprejeta črno-belost ni tako dvopolna, ampak ima kolosalne razsežnosti. Najprej so besede Mladena Dolarja v nas sprožile razmišljanje o razlikovanju med lažjo in neresnico, približal nam je paradoks lažnivca, v naše glave pa je zasejal tudi mnoga vprašanja, kot je to, ali je mogoče govoriti samo resnico in tako lagati, ter obratno - izključno z laganjem govoriti resnico. Če se je Mladen Dolar osredotočal na vprašanja o reprezentaciji laži in našem dojemanju, se je Alenka Zupančič podala bolj na področje družbenega pogleda na laž in se vprašala, kdaj je dopustno lagati, če je to sploh mogoče. Tako jo je misel peljala mimo Kanta, ki je zapisal, da laž ni nikoli odpustljiva, do Martina Luthra, ki pa je zagovarjal tezo, da je laž v imenu človekoljubja odpustljiva. Zupančičeva se je spustila še globlje v problematiko prav te človekoljubnosti in za primer podala preganjanje kadilcev. Slavna ciničnost, podkrepljena
