Koridor,
9. marec 2015
― Leto izdaje: 1989-1996, 2013 - 2014Avtor: Neil GaimanMitološka metafikcijaZa nesporna vrhunca stripovske umetnosti se navadno smatrata dve deli ameriškega stripa, ki sta ju, dokaj ironično, napisala Angleža. Govora je stripu Watchmen Alana Moora ter The Sandman Neila Gaimana. Slednje delo je sploh eno od najpomembnejših, saj gre za enega prvih grafičnih romanov, ki jih lahko smatramo za visoko književnost. Med letoma 1989 ter 1996 je izšlo 75 številk stripa, ki ga v grobem lahko razdelimo na deset pripovednih niti, poglavij, pri katerih gre za vse od ene nenehne sage, kratkih stranskih zgodb ter zaključenih pripovedi.Večinoma stripi govorijo o Sanjah, enemu izmed Neskončnih, sedmih poosebitev konceptov, kakršni so smrt, delirij ter poželenje. Gre za bitja, starejša in mogočnejša od poganskih bogov, angelov ter vseh, ki obstajajo v »redu stvarjenih reči«. S tem, da je Gaiman za glavnega junaka postavil Sanje, Princa Zgodb, mu je uspelo stkati čudovit metafikcijski ep. Že sam Sanje je utelešenje metafikcije, saj je zanj rečeno, da je zbiratelj imen. Sanje, Morpheus, Onerios, Princ zgodb in tako je Gaiman za svoje medbesedilne predloge vzel od svetih spisov, kakršna so starejša Edda nordijske mitologije ter povesti o egipčanskih bogovih, kitajska filozofska besedila, Sveto pismo (dvoje angelov in Lucifer so eni najpomembnejših junakov te sage), pa vse do folklornega izročila irske in ameriške popkulture, med katere spada tudi plastična lepotica Barbie ter seveda stripovska tradicija DC Comics. Sandmanove zgodbe se tako dogajajo v različnih časih ter krajih in Gaiman se spretno igra s tokom pripovedne umetnosti. Tako na svoj prav poseben način na novo pove mit o pevcu Orfeju, zgodbo o izmišljenem pisatelju, ki je ugrabil starogrško muzo, da je lahko s posilstvom iz nje izsiljeval navdih in prikaže, kako je William Shakespeare na vižo stave s hudičem sklenil dogovor s Sanjami ter zanj spisal Sen kresne noči in Nevihto.Zgodbe v Sandmanu so bogate in kompleksne. Gre za med