Radio Študent, 25. maj 2015 ― Posnetek predavanja v okviru razstave NSK - od Kapitala do kapitala.: GLEDALIŠČE/NSK KOT DRŽAVA IN GLEDALIŠČE/NSK KOT VOJNI STROJ Nomadsko anarhokozmistično gledališče Dragana Živadinova *** Možno je tudi, da je, pa naj bo duhovna ali posvetna, tiranska ali demokratska, kapitalistična ali socialistična, vedno obstajala samo ena edina Država, država-psica, ki se 'peni in kriči ko govori' … Kot skupno obzorje tistega, kar prihaja prej in tistega, kar prihaja potem, ona pogojuje svetovno zgodovino samo pod pogojem, da je ne zunaj, temveč vedno ob strani, mrzla pošast, ki predstavlja način prek katerega je zgodovina v 'glavi', v 'možganih, Urstaat. (Deleuze in Guattari, Anti-Ojdip) Poleg tega, da že ob ustanovitvi določi čas svoje samoukinitve in si omeji trajanje na štiri leta, je ena najpomembnejših in hkrati najpresenetljivejših izjav anonimnega gledališkega kolektiva NSK – Gledališča sester Scipion Nasice – vsekakor tista, s katero se to gledališče ogradi od koncepta gledališča kot praznega prostora ter se deklarativno razglasi za državo: Gledališče med Gledalcem in Igralcem ne obstaja. Gledališče ni prazen prostor. Gledališče je Država. (Scipion Nasice, 1983) Pa vendarle Scipion Nasice ob tej samorazglasitvi dejansko ne operira kot Država, temveč kot nomadski vojni stroj – ki ga Deleuze in Guattari v Kapitalizmu in shizofreniji zoperstavita ravno Državi –, ko v Aktu ustanovitve razglasi, da nima odra in da zaseda prostor vseh gledaliških institucij. Kot anonimni umetniški kolektiv, ki je pri tem brez odra, nima torej nikakršnega središča, od koder bi se organiziralo ali predstavljalo, pa tudi nikogar, ki bi ga predstavljal – je tako rekoč nevidno in nepredstavljivo – pri tem pa se lahko pojavi kjerkoli v prostoru: v privatnem stanovanju, mestni hiši, v osrednjem nacionalnem kulturnem hramu, na osrednji državni proslavi ali prestižnem mednarodnem gledališkem festivalu. Gledališče-Država, pa tudi celoten NSK, skozi simulacijo oziroma nadiden

Airbeletrina, 25. maj 2015 ― Ob 500. obletnici izida Utopije Thomasa Mora je Studia humanitatis pripravila nov izid tega klasičnega dela. Izdaja je še toliko bolj dragocena, saj s seboj prinaša odlično študijo Stephena Duncomba, ki Utopijo najprej umesti v zgodovinsko-teoretski kontekst njenega in našega časa, v nadaljevanju pa podrobno analizira sam dialog oziroma pripoved o tem, kaj je Rafael Hitlodej videl na otoku Utopija. Ta je tako v vsebinskem kot slogovnem smislu veliko dolžna Platonu in njegovi Državi – dolg, ki ga More priznava, saj se skuša zavestno umestiti v to tradicijo političnega mišljenja. Skozi knjigo tako spoznamo antropološke, politične, gospodarske, verske, družinske, vojaške in številne druge vidike otoka, Moru pa uspe na izredno natančen način pred nami izrisati podobo družbe in njenih odnosov, ki so bili, vsaj za Morov čas, nedvomno izredno napredni, če ne kar revolucionarni.