Konteksti (Tomaž Bešter), 4. junij 2015 ― Vsake toliko tudi v svetu branja naletim na vtise, ki me silijo v črno-bel svet, iz katerega nekako težko sklepam, da bo čtivo ljudem všeč zaradi tega motiva, takšnega jezika, onega razpleta, medtem, ko jim ne bo všeč glavna oseba, se z njo ne bodo mogli strinjati in bodo težko z njo delili moralne dileme. Tako razgiban se mi zdi običajno skoraj vsak literarni svet, ki ga razpira fikcija. Svet različnih odtenkov. A včasih se mi zdi, da sem v rokah držal knjigo, za katero sem prepričan, da bo izzvala bodisi odobravanje bodisi je ljudje prebrati ne bodo želeli dlje od začetnih strani. Resnica doživljanja fikcije je vseeno na srečo precej onkraj posameznega občutja ugodja in vedno vleče neko sredinsko črto, zato se tudi sam vestno in neutrudno izogibam trivializacijam, ki so vsevprek na delu okoliščin našega bitja, tudi v branju. vir slike:rtvslo.si Roman Breztežni sem doživel kot delo, ki je v domala inovativno nasilnem slogu od mene zahtevalo veliko pozornosti, obenem pa vračajoč se k nepotrebni kratkosti in potrebi po nadaljevanju, presežku, navdalo z občutkom, da bo bralcem to delo všeč, ali pa ga ne bodo zmogli prebrati in ga bodo prehitro odložili. V vseh romanih nekaj ali nekdo manjka. V tem romanu ni nikogar. Nikogar razen prikazni, ki sem jo občasno videvala na metroju. Knjiga je nedvomno izjemno zanimiva. Pravzaprav je navidezna neurejenost dela in fragmentacija popisovanja pripovedi njena največja odlika. V neko učenčevo navodilo nekomu, ki bi od mene terjal navodila za branje Breztežnih, bi mu najbrž podal nemara sila nenavadno priporočilo. Moj svet bi bil, da knjigo podaljša. Medtem, ko razmišljate, kako močno od 1 do Ramsay Bolton je mojo pamet okupirala omejenost, v bistvu ne gre za nepremišljeno potezo. Breztežni nima mnogo konteksta. Roman ne podcenjuje svojega bralca, mnogo prej bi zapisal, da ga precenjuje. Od bralca pričakuje, da bo lahko sledil popisu mišljenja in dogajanja, ki vendarle ni omejeno le na eno osebo in njeno družino, temveč tudi