Airbeletrina, 8. september 2015 ― Ljubim jo, kadar se ponoči ali zjutraj zbudim in vidim, da me gleda in ljubi. In nihče, predvsem pa jaz ne, je ne ovira pri tem, da bi ljubila tako kot zna, po svoje. Všeč mi je, kadar sedi tesno ob meni in se oba zavedava, da ljubiva drug drugega kot moreva, in mi ona reče: »Ljovočka,« se malo ustavi, »zakaj so cevi v kaminu speljane naravnost ali zakaj konji dolgo ne umrejo ipd.« Všeč mi je, kadar sva dolgo sama in jo vprašam: »Kaj bova počela? Sonja, kaj bova počela?« Sonja se smeje. Všeč mi je, kadar se razjezi name in jo nenadoma, v hipu, obide ostra misel, včasih pa tudi zabrusi: »Nehaj, to je dolgočasno.« Toda že naslednji trenutek se mi plaho smehlja. Ljubim jo, kadar me vidi in ne ve, in jo ljubim po svoje. Ljubim jo, kadar je deklica v rumeni obleki ter iztegne spodnjo čeljust in jezik, ljubim jo, kadar vidim njeno glavo, vrženo nazaj, njen resni in prestrašeni, otroški in strastni obraz, ljubim jo, kadar ...« /.../