Borštnikovo srečanje, 8. januar 2016 ― Na rumeno podlago je narisal dlan. Črno, veliko, robustno. Dvignjeno v zrak. In potem je njene prste bogato okrasil z zlatimi prstani. Le še en se mora zavihteti na kazalec in skupno jih bo petdeset. Okrog tega motiva je spletel celostno grafično podobo letošnjega Borštnikovega srečanja, našega največjega in najstarejšega gledališkega festivala. Seveda ne po naključju. Najprestižnejša nagrada, ki jo podeljuje ta festival, je Borštnikov prstan. In v petdesetih letih, kolikor se jih je nabralo vključno z letošnjim, so jih podelili že natanko petdeset. S podobo tega festivala, prelito na plakate, vabila in v druga vidna sporočila, se sicer ubada že pet let. Vse odkar sta organizatorjem dobro besedo zanj zastavila njegova profesorja z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Radovan Jenko in Ranko Novak. In odkar je enkrat vmes oblikovanje tesno prepletel še z ilustracijo, je to celo njegov najprepoznavnejši projekt. Lani se je v njem spraševal, kaj pomeni biti igralec. Predlani se je s človečki, ki jih želi ugonobiti velikan, dotaknil zaostrenih razmer na področju kulture. Subtilen politični komentar mu je prinesel nagrado outstanding v kategoriji obveščanje in ozaveščanje. Čisto prvo nagrado je dobil leta 2000, pri dvajsetih. Uplenil jo je na festivalu za mlade kreativce Magdalena v domačem Mariboru in s tem končno prepričal teto Duško, da mu je zaupala kakšno delo v agenciji Mediamix. Končno zato, ker ji je menda "težil" že vse od štirinajstega leta, ko je očetu na računalniku oblikoval prve vizitke in mu zanje zaračunal tisoč tolarjev. Še preden se je dobro zavedel, je imelo eno podjetje njegov logotip, drugo, sam Tuš, pa embalažo za izdelke trgovske znamke. Delal je tudi za druge agencije in takoj po študiju postal umetniški direktor na Pristopu. Sledile so nove nagrade, tudi na festivalu evropske kreativnosti Eurobest, kjer so s kolegoma iz agencije kot za šalo nabrejnstormali projekt za drugo mesto. Najvidnejši dosežek na tujem pa ga je dole

Večer, 8. januar 2016 ― V Baden-Badnu je v torek v 91. letu na svojem domu umrl francoski skladatelj in dirigent Pierre Boulez. Zaznamoval je glasbo 20. stoletja s svojim avantgardnim slogom, sintezo atonalnosti z elementi impresionizma, elektronike in aleatorike. Bil je - najbrž najslavnejši - sopotnik skladateljev, rojenih okoli leta 1920, ki so močno zaznamovali sodobno glasbo - Luciana Beria, Bruna Maderne, Karlheinza Stockhausna, Gyorgyja Ligetija. Med njimi je bil Boulez najbrž najbolj svetovno znan in predvajan. Za njegovo priljubljenost je bilo zaslužno njegovo odmevno vodenje eminentnih orkestrov po svetu. Več let je bil na čelu pariških in newyorških filharmonikov pa clevelandskih, BBC-orkestra, bil je tudi ustanovitelj pariškega inštituta za raziskave - Institut de Recherche et Coordination Acoustique/Musique (IRCAM). Tudi njegovo teoretsko delo je vplivno, bil je strasten polemik. Sodbe o njem so zelo kontroverzne, razpete med občudovanjem in odklanjanjem. Ameriški skladatelj Ned Rorem ga je ...

Večer, 8. januar 2016 ― Dr. Aleksandra Berberih Slana, direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor, pravi: "Seveda mislim, da bi morala vsaj slovenska dediščina ostati v slovenskih rokah (ko že vse drugo tako pridno razprodajamo), a po drugi strani prepogosto vidim tudi primere dediščine, ki je 'naša' in propada, saj za skrb in/ali prenovo ni denarja, ni volje, ni zanimanja ali česa četrtega. Med eno in drugo skrajnostjo obstaja 'tisoč zakaj in zato'. Tisti, ki dediščino poskušamo ohranjati in skrbeti za njo, pa hodimo od vrat do vrat in prosjačimo.Zdi se mi, da bi se morali že zdavnaj in ne le v tem primeru vprašati, kaj nasploh počnemo z našo dediščino, našo zgodovino, nacionalnim bogastvom. Kot je videti, jo ali pustimo propadati ali pa jo (obnovimo in) prodamo. Odnos do dediščine je že tako katastrofalen (tudi do kulture nasploh), da me več čisto nič ne čudi. In ko se ljudje ob taki novici na forumih le še dodatno delijo na 'vaše' in 'naše', se blatijo in prepirajo o dogodkih izpred 70 let in več, je ...