Biblioblog, 27. januar 2016 ― Dne 23. januarja 2016 se je v prostorih Centralne ekonomske knjižnice, Univerze v Ljubljani odvijalo strokovno srečanje Društva bibliotekarjev Ljubljana, na temo Pisana beseda v knjižničarstvu. Zadnji prispevek na srečanju, je vseboval predstavitev Bibliobloga.  Če si ogledamo povprečni obisk za obdobje enega leta.  Dnevno nas  v povprečju obišče 16 bralcev, ta številka v obdobju enega tedna v povprečju znaša malo več kot 200, v obdobju enega meseca pa dosežemo rezultat 620 bralcev. Po starostnih skupinah prevladujejo bralci med 25-34. letom. Gre za mlade aktivne knjižničarje. Visok delež med 18 in 24. letom lahko pripišemo študentski populaciji. Najmanj pa je bralcev po 65 letu starosti. Predvidevamo, da gre tu že za upokojene knjižničarje, ki tudi na splošno niso veliko spletno aktivni.  Razmerje med ženskim in moškim bralstvom je približno 50/50 %.  Če pogledamo kakšen je svetovni zemljevid rednih bralcev našega bloga.  Največ bralcev seveda prihaja iz Slovenije. Teh je sicer nekaj manj kot 1000, kar predstavlja ca. 93%. Sledijo bralci iz Hrvaške, berejo pa nas tudi Nemci, Španci, Italijani in Britanci.  V Sloveniji nas največ berejo v Ljubljani. Malo več kot 500 rednih bralcev. Sledi Maribor s približno 140 bralci, nato pa še Celje in Kranj, ter preostali manjši kraji.  Glede na obisk med rednimi bralci in bralci, ki prihajajo na Biblioblog kot novi smo v letih obstoja vzpostavili razmerje približno 50% / 50% . Torej v lanskem letu smo na približno 500 že obstoječih stalnih bralcev, pridobili še 500 novih, ki so nas obiskali prvič. Naši cilj in vizija bodo še naprej ostali enaki. Želimo si vzpostaviti najbolj obiskano spletno mesto, kjer se bodo zbirala strokovna mnenja ter komentarji vseh, ki so zainteresirani za razvoj knjižničarstva v Sloveniji in svetu. Zato vas ponovno vabimo k komentiranju naših objav ter s tem k vzpostavljanju konstruktivnega diskurza med stanovskimi kolegi.

Airbeletrina, 27. januar 2016 ― Odkar je zamotana roka usode uredila, da se moja doktorska disertacija bavi s poezijo, poezijo berem vse manj. Mislim, saj jo berem. A berem jo na način, ki si ga je prisvojila neka čudna inačica teorije, berem jo zato, da bi nekaj dokazala, režem jo na koščke, odvržem vse, kar ni videti uporabno in zadržim tisto, kar je zmožno prikimati neki abstraktni tezi, ki si jo je zmislila moja intelektualna intuicija. Berem jo tako, da sem pri tem komaj poštena do znanosti in povsem nepoštena do poezije. Od vseh občutkov, ki jih je poezija zmožna proizvesti, je na površju ostal bolj ali manj samo še občutek krivde.