Konteksti (Tomaž Bešter),
15. julij 2016
―
Tole čtivo je do sedaj mirno šlo mimo mene. Nihče v mojem dosedajšnjem obračanju listov ni izpostavil tega dela, prav tako očitno ob kakem prispevku v časopisju nisem bil dovolj pozoren. Tudi v šoli se ne spomnim, da bi ga omenili. Kar je zanimivo, še posebej to slednje. Ker gre za knjigo, za katero bi pričakoval, da gre vštric z marsikaterim elementom učnega načrta in pride prav v marsikateri fazi poučevanja, izgradnje osebe in odraščanja. Nadvse zanimivo, tudi zaradi tega, ker bi človek lahko pomislil na pomanjkanje prevoda v slovenščino, in to prav tako hitro tudi opustil, saj je prvi prevod omenjenega listosuka nastal že pred več kot 50 leti. No, nič ne de. Kot je za revolucijo čisto vseeno, kakšno je vreme, je tudi za dobro knjigo čisto vnemar, kdaj jo prebereš. Ali pa nemara celo bolje, da si pustiš nekaj let izkušenj, da fina knjiga pristane v bolje grajeno okolje in tudi sama več ponudi bralcu. Kakor koli že, končno sem tudi jaz prečital To Kill a Mockingbird, Če ubiješ oponašalca. Razlog za to, da sem končno prebral to klasiko, je v tem, da je letos izšlo tudi drugo delo nagrajene avtorice Harper Lee, Pojdi, postavi stražarja, ki pa, kot sem poizvedel, seveda nosi zgodovinsko, osebno in vsebinsko navezanost na Če ubiješ oponašalca. Oboje bom bral v prevodu Polone Glavan. In res gre za veliko večno knjigo. Če je še kje kak nesrečnik, ki v moji maniri še ni posegel po Oponašalcu, naj to nemudoma stori.
vir slike: emka.si
Knjiga slika podobo ameriškega juga v tridesetih letih dvajsetega stoletja. Zgodbo pripoveduje šestletna Scout Finch, ki preživlja svoje prve šolske dni in počitnice v družbi starejšega brata Jema in prijatelja Dilla, ki vsako poletje pride na obisk k Rachel, sosedi Finchevih. Scout in Jema vzgaja Atticus Finch, ki spada med pomembnejše literarne like ne le v Če ubiješ oponašalca, temveč tudi v ameriški literaturi nasploh. Gre za očeta samohranilca, ki je pravnik in nepopustljivi zagovornik humanizma, pravičnosti, poštenosti, razuma
