Zgodovinski portal,
11. januar 2017
―
Dražgoška bitka velja za eno večjih bitk na Slovenskem v času druge svetovne vojne. Vanjo je bil vključen Cankarjev bataljon, ki se je ob koncu leta 1941 umaknil v Dražgoše, kjer so jih v začetku januarja 1942 napadle enote nemškega okupatorja.
Odhod v Dražgoše
Zemljevid premikov Cankarjevega bataljona na koncu decembra 1941 ter januarja 1942 (Jan, Ivan: Dražgoška bitka, 1971)
Cankarjev partizanski bataljon se je
27. decembra 1941 po koncu bitke znašel v neugodni situaciji – nemški pritisk je bil namreč premočan – zato so namesto širjenja vstaje pričeli razmišljati o umiku s Pasje ravni proti Selški dolini. Istega dne so se zvečer na seji štaba za umik poveljniki bataljona tudi odločili, Jože Gregorčič je na seji položaj opisal takole: »Prodor Nemcev na katerem koli sektorju bi pomenil katastrofo. Nimamo podatkov o položaju, padlih in ranjenih na sektorju 2. čete, ker še ni bilo zveze, očito pa so vzdržali. Veliko imamo neoboroženih prostovoljcev, nekaj ranjencev, povečuje pa se tudi pritisk na nekatere borce, naj se vrnejo domov. Kam z ranjenci? Izgubili smo dva mitraljeza, potrošili precej municije. /…/ Težko bi zdržali še en dan, pa tudi če bi, bi bili ranjenci in neoboroženi še večje breme. Zato se moramo prebiti še to noč iz obroča, kajti Nemci sedaj natančno poznajo naše položaje in nas bodo sili v frontalni spopad.«
Eden izmed namenov vstaje je bilo tudi preprečevanje izseljevanja lokalnega prebivalstva, ki je bil v načrtu Nemškega okupatorja, kar je vodstvo pri iskanju ustrezne lokacije ter smeri za umik tudi upoštevalo. Podanih je bilo več predlogov (vasi pod Blegošem, Kropa, Podlonk, Dražgoše), med njimi pa so bile najbolj primerne Dražgoše, ker je bila preskrba mogoča ter ker je ter zagotavljal kritje (Jelovica). O smeri umika so bile obveščene vodilne osebe v bataljonu, med samim premikom pa je več vojakov zapustilo bataljon. Med samim premikom je več oseb zapustilo bataljon, številke pa se v virih razlikujejo, čeprav je v Dražgoš