Radio Študent, 7. februar 2017 ― Polyvinyl, 2017   <a data-cke-saved-href="http://fredthomasmusic.bandcamp.com/album/changer" href="http://fredthomasmusic.bandcamp.com/album/changer">Changer by Fred Thomas</a> Kolesje glasbene industrije je s svojo osredotočenostjo na novo, mlado in drzno pogosto precej neizprosno. Trud veteranov najrazličnejših scen, ki v lokalne ali pa žanrsko opredeljene glasbene skupnosti desetletja vlagajo svoj čas, pot in denar, pogosto ostane nepoplačan, zato je še toliko bolj razveseljujoče, ko se kateremu izmed teh starost po dolgih letih le posreči preboj. Spomnimo se, kako veseli smo bili za Jamesa Alexa, filadelfijskega liferja, ki je v poznih tridesetih s svojo zasedbo Beach Slang tako rekoč čez noč končno zaživel svoje rokenrolovske sanje. Nekaj podobnega, le da z malo manj medijskega pompa, je leta 2015 doživel Fred Thomas. Po dvajsetih letih upravljanja neodvisnih založb, igranja v najrazličnejših bendih in izdajanja razpršenega solo materiala se mu je na radar širše publike naposled le uspelo plasirati s ploščo All Are Saved, izdelkom, ki je svojo moč našel ravno na presečišču veteranske modrosti in zagnanosti ter delne resigniranosti srednjih let. Album je stal na ramenih središčne kompozicije Bad Blood, duhovitega, grenkega in nasičenega toka besed, ki je spretno povzel prav situacijo rahlo godrnjavega glasbenika, ki se mora ukvarjati z banalnimi odvečnostmi neke glasbene scene. Tudi Thomasovo novo ploščo Changer, ki je izšla konec januarja, zaznamuje podoben komad. Open Letter To Forever je pesem, ki je zgrajena na nadvse humorni in jedki anekdoti o interakciji z mladimi lokalnimi panksi po nekem koncertu. Freda nehvaležni mladeniči označijo za hipsterja, ta pa si sam pri sebi misli, da je v letih, ko bi že lahko bil njihov foter, in da se pastelni toni njegovih oblek med seboj v bistvu odlično ujemajo. Genialno! Predvsem zaradi navihane stoičnosti izrečenega, ki občasno, tudi zaradi barve glasu,

Radio Študent, 7. februar 2017 ― (Two Rivers, 2016)   http://tworiversrecords.bandcamp.com/album/elda" href="http://tworiversrecords.bandcamp.com/album/elda">ELDA by Elda Trio Zasedbo Elda Trio sestavljajo avtorica večine besedil in večkrat nagrajena folk-jazz pevka slovensko-švedskih korenin Emilia Mårtensson, brazilski tolkalec Adriano Adewale in eden bolj dejavnih domačih harmonikašev Janez Dovč. Gre za že večkrat s presežniki označene glasbene predstavnike, ki so pod skupno ploščo Elda združili tako svoje posamične zgodbe kot ljudsko glasbo svojega specifičnega okolja. Vendar pa ljudske glasbe v tem kontekstu ne smemo jemati zgolj iz njihovih nacionalnih slovensko-švedsko-brazilskih okolij, temveč bi na momente bilo bolj primerno reči, da njihova izraznost vsebuje balkanske, skandinavske in južnoameriške prvine. Prav tako ne gre zgolj za zazrtost v preteklost ljudskih glasbenih praks, temveč za spogledovanje s sodobnostjo, in sicer vsaj v uporabi elektronike, jazzovskem petju in splošnem pop zvenu albuma. Seveda razlogi za to raznovrstnost ležijo tudi v različnih glasbenih interesih in posledično projektih posamičnih članov zasedbe. Težko bi šli mimo v tem primeru relevantnega Dovčevega sodelovanja v etno zasedbah Jararaja in Terrafolk kot tudi bolj jazzovsko in večkrat elektronsko obarvane zasedbe Goran Krmac Kvartet. Vokalistka Mårtensson se tako v solo projektih kot sodelovanjih spogleduje s popom, jazzom in etnom, podobno pa velja za bobnarja Adewala. Prednost pri ustvarjanju te plošče pa so najbrž prinesla že pretekla sodelovanja, saj je Mårtensson že koncertirala z Dovčem, z Adewalom pa je sodelovala pri svoji solo plošči Ana. Pripovedovanje dvanajstih zgodb na plošči se prične s trojico bolj podobnih skladb, najprej z nežno Stone Agaton, v katero nas uvedejo na valovanje spominjajoča tolkala, ki jim sledi verjetno najbolj izstopajoči element plošče – pevkin nežen in čist vokal. Postopoma na izrazu pridobiva še subtilna harmonika, nadaljevanje skladbe pa s spremembo

Radio Študent, 7. februar 2017 ― Na predvečer največjega slovenskega kulturnega praznika se bo v Cankarjevem domu odvila podelitev Prešernovih nagrad. Letošnja režiserka prireditve želi z gala dogodkom opomniti na vse tisto, kar je v kulturi vrednega. Seveda pa ne gre brez obvezne kritičnosti do kulturne politike Republike Slovenije in njenega mačehovskega odnosa do kulture. Ta mačehovski odnos pa se še kako pokaže v današnjem intervjuju, ki ga je za spletni portal MMC opravil kulturni minister Tone Peršak. V intervjuju Peršak namreč trdi, da je statut samozaposlenega v kulturi prevzel vlogo socialnega korektiva, število samozaposlenih pa naj bi se nevzdržno povečevalo in vse bolj bremenilo kulturni proračun. Mit o večanju števila samozaposlenih o kulturi je že včeraj razbil Andre Srakar iz društva Asociacija, o čemer smo na Radiu Študent poročali včeraj. Poraja se vprašanje, koliko je minister sploh seznanjen s problematiko samozaposlenih v kulturi. Kulturna mačeha pa je bila očitno danes še posebej nejevoljna in je kulturno sceno dodobra posula s pepelom, saj smo nocoj priča vsesplošnemu zatišju kulturnih dogodkov. Pepel so uspeli pospraviti v galeriji Vžigalica, kjer bodo v sklopu razstave Ljubljana se klanja Sloveniji – Pozdravi iz Celja predstavili življenje Alme M. Karlin in njenega malika, kipca Li Tieguaia. Več o življenju in delu Alme M. Karlin in njeni umeščenosti v lokalni kulturni prostor smo povprašali kustosinjo Barbaro Trnovec: izjava se nahaja v posnetku Kakšno vlogo pa je igral kipec Li Tieguaija? izjava se nahaja v posnetku Ob 19. uri se bo v kavarni NUK predstavila fotografinja Nataša Kos z dvema avtoportretnima projektoma, ki tematizirata čustva žalosti, samote, osamljenosti, žalovanja, občutka krivde, ranljivosti, jeze, sovraštva in melanholije. Kako sovpadata obe seriji fotografij, nam je povedala avtorica fotografij Nataša Kos: izjava se nahaja v posnetku Kulturne novičke je pripravil Denis Adanalić    

Radio Študent, 7. februar 2017 ― Gomora je nadaljevanka italijanske televizijske hiše Sky Atlantic iz leta 2014. Svoj navdih črpa iz istoimenske knjige Roberta Saviana, ki je izšla leta 2006 in je svojo prvo filmsko adaptacijo doživela leta 2008. Saviano se je v naslovu poigral in združil biblijsko Gomoro in specifično neapeljsko obliko organiziranega kriminala, camorro. V filmu lahko vidimo depikcijo delovanja camore, brez romantičnih upodobitev gangsterjev in njihovega dela. Mafijaši niso prikazani kot glamurozne ali šarmantne figure, temveč prej kot delavci, katerih vsakodnevna izmena obsega izsiljevanje, preprodajo drog, požige, pretepe, umore itd. In če je film v svojem realizmu deloval kot skupek epizod igranega dokumentarca, so si ustvarjalci serije pustili več interpretativne svobode. V seriji Gomora tako spremljamo fikcijsko prireditev vojne za prevlado nad neapeljsko trgovino z drogo iz let 2004 in 2005. Čeprav so v seriji imena spremenjena, je precej jasno, da gre za spor med klanom Di Lauro in t. i. secesionisti, frakcijo, ki se je želela osvoboditi izpod monopola Di Laurovih. Dogodke v nadaljevanki spremljamo prek zgodbe glavnega junaka Cira di Marce, ki ga upodobi Marco D'Amore. Ciro je zvest in izjemno ambiciozen vojak klana Sevastano, ki ga že 20 let vodi neusmiljeni stari maček in boter klana don Pietro Sevastano, ki ga igra Fortunato Cerlino. Ko policija don Pietra, bolj kot ne po naključju, le ujame in spravi za zapahe, ostane klan brez vodje. Njegov naslednik in sin Gennaro Sevastano, ki ga ekranizira Salvatore Esposito, na upravljanje družine še ni pripravljen. Genny je namreč razvajen in pomehkužen bogatunski sin, ki svoj status razume kot dovolilnico, da lahko nekaznovano počne karkoli. Zato breme vodenja družine prevzame don Pietrova žena in Gennyjeva mama donna Ima, ki jo odigra Maria Pia Calzone. Donna Ima, ki po svoji neusmiljenosti, preračunljivosti in hladnosti ne zaostaja za svojim možem, se trudi obdržati vse vajeti v svojih rokah. Vendar pa druge družin

Radio Študent, 7. februar 2017 ― Novice V nedeljo, 5. februarja, je umrl skladatelj in producent David Axelrod, star je bil 83 let. Kot producent je deloval s Cannonball Adderley, The Electric Prunes in Louom Rawlsom, sam pa je izdal 13 solo dolgometražcev. Njegovo delo, ki je družilo prvine jazza, funka, rocka, soula in R&Bja, ter je bilo podkrepljeno z orkestralno kompozicijo in močnimi beati, je bilo zelo pogosto samplano v hip hop sceni. Njegove zvoke so si izposodili številni glasbeniki, na primer Lil Wayne [lil wejn], Wu Tang Clan, Cypress Hill, Madlib, Dr. Dre in mnogi drugi. Številni izmed teh so svoja sožalja tudi izrazili na družbenih omrežjih. Z nadaljevanjem teme o minljivosti sporočamo, da so glasbeno sceno po 44ih letih ustvarjanja naposled zapustili Black Sabbath. Legendarna zasedba, ki je definirala žanr heavy metala, je poslednji koncert odigrala v domačem Birminghamu. Po dvournem koncertu največjih hitov so se od udeležencev koncerta in z odrov nasploh poslovili s pesmijo Paranoid. Po izjemno uspešni kolaboraciji v pesmi One Dance, ki je dosegla neverjetno milijardo predvajanj na Spotifyu, sta Drake in Wizkid ponovno združila moči in izdala pesem Hush Up The Silence.  Skladba nosi pridihe dancehalla in je je bila premierno predvajana v petkovi radijski oddaji Drakeove založbe OVO Sound. V njej je kanadski glasbenik poslušalce obvestil še o napredku novega albuma More Life, ki naj bi izšel ta mesec. V petek je po petih letih nov album izdala zasedba The Bats, ki se vrača s ploščo The Deep Set. Netopirji so bili v osemdesetih in devetdesetih ob boku glasbenih skupin iz Dunedina, te so The Chills, The Clean in The Verlaines, glavni predstavniki novozelandskega indie rocka, ki je izhajal pod neodvisno založbo Flying Nun Records. Podobno kot njihovi glasbeni sorodniki in sootočani, ki so prav tako postali bolj produktivni v zadnjih letih, še vedno vztrajajo pri svojem pristnem rahlo indie popovskem zvoku, ki bi ga lahko najbolje opisali z besedno zvezo »zvončklja