Radio Študent, 17. februar 2017 ― V tokratnih DJ Grafitih se bomo posvetili delu pianista, glasbenega pedagoga, producenta ter skladatelja in improvizatorja Dejana Berdena. Dejan že od samih začetkov stopa po poteh glasbe, ki je zakoreninjena v njegovi družini, pot pa ga je peljala preko jazza in klasične glasbe, aranžiranja in skladanja do tonsko producentskega dela ter v zadnjem odbobju poleg vsega naštetega predvsem improvizacije in presežnega dela kot solist na njegovem primarnem inštrumentu klavirju. Njegova diskografija zajema široko paleto sodelovanj od recimo popa z zasedbo Patetiko, preko kantavtorske glasbe in produciranja različnih bandov, do virtuoznih eskapad v začetnem obdobju z Vaskom Atanasovskim, kasneje pa tudi v zasedbi Džezzva ter drugih sodelovanjih, predvsem pa v solističnem delu, kjer se zrcali globoko poznavanje tako jazza kot klasične glasbe. Dejan je sicer svojo pot pričel na harmoniki, ki mu zvesto služi še danes, on pa z njo suvereno plava v vodah takoimenovanih glasb sveta ter predvsem s polno radostjo gode tradicionalne muzike balkana in okolice, kar pa se pozna po njegovih predelavah tradicionalnih prekmurskih pesmi, iz kjer prihaja, vzgibe le teh pa lahko najdemo tudi v njegovih improvizacijah.   Več o širini domačega ustvarjalca boste izvedeli v pogovoru in poslušanju muzik, ki so prišle izpod magičnih prstov Dejana Berdena. DEJAN BERDEN, prof. glasbe (pianist, skladatelj, aranžer, producent / Rojen leta 1974 v Murski Soboti, se je z glasbo začel ukvarjati v zgodnjih letih svojega otroštva, saj je bila glasba stalnica v družini. Po končani osnovni šoli iz harmonike je s štirinajstimi leti začel z nastopi v svojih prvih glasbenih skupinah s katerimi je nastopal po Sloveniji, Hrvaški, Makedoniji, Srbiji, Avstriji, Madžarski, Bosni in Hercegovini, Nemčiji, Italiji, Švedski, Belgiji...Po nekaj letih nabiranja oderskih, aranžerskih in skladateljskih izkušenj se je vpisal na glasbeni oddelek Pedagoške fakultete v Mariboru, kjer je kot Zoisov štipendist

SPRP, 17. februar 2017 ― Iz globin idrijskega podzemlja  se sence plazijo proti površju  in podoživljajo preteklost  slovenske grude... Črnina se je zbrala. Skupina Valuk predstavlja svoj prvi album ˝Kri gotove smrti˝, ki je nastal v samoprodukciji. Valuk je metal skupina, ki se je na glasbeni sceni prvič pojavila februarja 2012. Decembra leta 2014 so izdali EP s štirimi avtorski,i komadi: Morana, Meč očetov, Wallucus in Punt krvavi. Štiričlanska zasedba navdih črpa predvsem iz zgodovinskih dejstev na naših tleh in staroslovanske kulture. Kri gotove smrti je njihov debitantski album in zajema osem avtorskih komadov: 1. Korpus smrti2. Reka gori3. Sel zla4. 14275. Feldbahn6. Yersinia7. Vulgata8. XV. Obzorje Piše: V.B.

Radio Študent, 17. februar 2017 ― Pozdravljeni v 283. izdaji oddaje Art-Area, oddaje, v kateri dvakrat mesečno predstavljamo in komentiramo dogajanje na prizorišču sodobnih vizualnih umetnosti. V tokratni oddaji se bomo še v tretje dotaknili relacije umetnosti in zgodovine v moderni dobi. V tem procesu se bomo, prek bržkone daljšega ovinka, v prvi fazi osredotočili na antropološko bazo tematizacij umetnosti v okviru humanističnih znanosti, katerih predmet je umetnost, nato pa se natančneje posvetili zgodovinski antropologiji likovnega. Do specifik zgodovinske antropologije likovnega, disciplinarnega fokusa, ki v največ primerih izhaja iz tako imenovane nove umetnostne zgodovine oziroma njene krize v 80-tih letih prejšnjega stoletja, se bomo poskušali dokopati primerjalno. V ta namen bomo primerjali predvsem pristopa iz knjižnega prispevka Antropologija podobe: osnutki znanosti o podobi v prejšnji oddaji omenjenega umetnostnega zgodovinarja Hansa Beltinga in knjige Tehnike opazovalca: videnje in modernost v devetnajstem stoletju Jonathana Craryja. MODERNA ANTROPOLOGIZACIJA UMETNOSTI Preden pa preidemo na primerjavo, se bomo nekoliko ustavili pri samem procesu tako imenovane antropologizacije umetnosti v moderni dobi, pri čemer se bomo znova gibali v okvirih formirajočih se humanističnih znanosti. Kot smo že rekli v prejšnji oddaji, se specifika raziskovalnega pristopa humanista v drugi polovici 19. stoletja praviloma vzpostavlja v primerjavi z naravoslovcem. Pri tem naj bi razlike med obema izsilile specifičnosti predmeta, ki predpostavljajo deloma drugačne raziskovalne postopke obeh. Človeške stvaritve naj bi bilo tako mogoče spoznati le prek njihove »mentalne ponovitve in poustvaritve«. Material humanista, v našem primeru predvsem umetnostnega zgodovinarja, je tako treba v procesu spoznavanja poustvariti, ponovno realizirati misli in koncepte, ki so vtisnjeni v »mrtvo materijo«. Da ta potencialno nevarna dejavnost ni povsem subjektivna, pa najpogosteje jamči ravno predpostavka, da

Trubarjeva hiša literature, 17. februar 2017 ― Kmalu je tehnično gledano peta knjiga v seriji Nekoč, a avtorju je uspelo, da se lahko vsako izmed knjig bere samostojno, neodvisno od drugih, zato tudi ne zmoti, da je kronološko četrta, v družbi knjig Nekoč, Tedaj, Zdaj in Potem, ki so v slovenščini izšle pri založbi Miš, v načrtu pa naj bi jih bilo še nekaj. Ta »družina knjig«, kakor jo imenuje Gleitzman, je za osnovo vzela tematiko druge svetovne vojne in načrtno iztrebljanje židovskega prebivalstva. Navdih za protagonista Feliksa je bila zgodba Poljskega Žida Janusza Korczaka, ki je leta 1942 umrl v taborišču Treblinka, in čeprav lahko serijo štejemo pod mladinsko literaturo, Gleitzman situacij ne olepšuje in ne prihrani ničesar, celo nasilje je grafično in realistično, smrt pa ni popustljiva. Tako se piše o vojni.