Večer,
11. marec 2017
―
Ob valentinovem si mladi in mladi po srcu na veliko pošiljajo telefonska sporočila, ob gregorjevem še ne. "Če bi že ob gregorjevem poslal voščilo, bi napisal, da naj vse dobro gre gor," reče dr. Bojan Knific, etnolog iz Tržiškega muzeja, avtor knjige Gregorjevo: Ko gre luč v vodo in se prične pomlad. To je prva knjiga pri nas, ki predstavlja praznovanje dneva, ko se ptički ženijo, sorodna praznovanja drugod v Evropi in razkriva mitološka ozadja spuščanja luči po vodi. Ker je bilo spuščanje gregorčkov leta 2016 vpisano v nacionalni register nesnovne kulturne dediščine, ima tudi knjiga znak registra nesnovne kulturne dediščine.
Ostanek zelo starega obredja
Pri raziskovanju se je pokazalo, da gre za ostanek zelo starega obredja. "Praznovanje gregorjevega, ki je najbolj znano po spuščanju luči po vodi, ima, kot kažejo sledi, korenine v obrednem dejanju, ki je bilo povezano s predkrščanskim praznovanjem začetka novega leta. Ne gre za šego, ki bi koreninila v 19. stoletju, ne za šego, ki bi izvirala zgolj iz rokodelske tradicije; nedvomno je dejanje mnogo starejše in sega v predkrščansko dobo."
Od vsega ga je najbolj presenetilo, da šega spuščanja luči po vodi še danes živi marsikje po Evropi. "Na Bavarskem prav tako izdelujejo papirnate hiške, vanje dajo svečo, jih razstavljajo na podoben način kot pri nas in jih, ko se znoči, spustijo po vodi. Ob drugem dnevu v letu, a v resnici dogodek ni dosti drugačen." In to bi lahko bilo tudi dejstvo, ki je manj veselo. "Doslej je veljalo, da je gregorjevo s spuščanjem luči po vodi slovenska posebnost. Bolj natančno, da je to posebnost nekaterih krajev na Gorenjskem, predvsem Tržiča, Krope, Kamne Gorice, Železnikov, in da so to počeli v okolici Ljubljane, a pokazalo se je, da sorodno šego poznajo marsikje drugod. Večinoma luč po vodi sicer ne spuščajo na gregorjevo, kot to dosledno počnemo v Sloveniji, a temeljno dejanje je praktično enako. Naša posebnost tako ni več tako velika posebnost, kar sicer ne zmanjšuje njene vredn