Borštnikovo srečanje, 3. januar 2018 ― Festival Borštnikovo srečanje ima od januarja 2018 novega umetniškega direktorja. Vodenje največjega in najstarejšega gledališkega festivala pri nas je prevzel Aleš Novak. Po izobrazbi univerzitetni diplomirani gledališki in radijski režiser je bil v preteklosti vodja Urada za kulturo in mladino Mestne občine Maribor in vršilec dolžnosti programskega direktorja zavoda Maribor 2012, od marca 2013 pa direktor Javne agencije za knjigo RS. Pri vodenju Borštnikovega srečanja želi vztrajati na najvišji kakovostni in izvedbeni ravni. Hkrati želi spodbuditi premik od festivala kot niza festivalskih dogodkov k festivalu, ki je pomemben regionalni razvojni dejavnik in odpira nove prostore, spreminja mesto in aktivno vključuje ljudi, ob tem pa promovira in podpira uveljavljanje slovenske gledališke ustvarjalnosti doma in v tujini, ob sočasnem razvoju novih občinstev, tako za festival kot za slovensko gledališče v celoti. Tekmovalni program, ki ga bo tudi odslej avtonomno izbral vsakokratni selektor, ostaja vsebinski temelj festivala in hrbtenica festivalskega dogajanja, vsako leto bo pripravljen tudi spremljevalni, strokovni in mednarodni del programa.

13. brat, 3. januar 2018 ― Najlažje je pisati o zadevi, do katere imaš varno distanco. Si le zunanji opazovalec, ki si dovoli podati oceno. Veliko težje je pisati o glasbi, v kateri prepoznaš del sebe, vsaj preteklost, ki je še vedno del tebe. Ko poslušam novo izdajo italijanskega screamo bendaØjne, mi misli pobegnejo 20 ali več let nazaj v preteklost. V 90ih letih prejšnjega stoletja (kako impresivno zveni ta časovna opredelitev!) je bil emo (core) ena glavnih glasbenih struj oz. žanrov, ki si je prizadeval za prenovitev hardkora. Iskalo se je osnovno energijo in idejo glasbenega gibanja, ki se je imelo in se še vedno ima za naslednico panka. Screamo skovanka še ni nastala. Bendi s(m)o kričali kot zmešani, mešali kitarski hrup in občasne akustične vložke. Melodijo je bilo potrebno izkričati. Po začetnem bumu, ki pa je vedno postal na obrobju, je tudi screamo postal samo eden od mnogih podžanrov. Tudi sam sem izgubil zanimanje za nove bende, saj glasbeno ni bilo več mogoče kaj novega iznajti, bendi iz 90ih pa so mi povsem zadostovali. TudiØjne so takšen bend, ki ne odkriva tople vode. Kar pa ne pomeni, da niso zanimivi. Dobro razmerje med hardkorovskimi emo izbruhi in post rock elementi jih delajo zelo poslušljivi. Dober občutek za dramatičnost naredi tudi petminutne skladbe kratke. Dolžina je celo nujna, da se lahko stopnjuje intenziteta glasbenega izraza. Uporaba italijanskega jezika je samo dodaten plus, saj je to jezik, primeren za slikovito izražanje čustev. In tudi za dodatek teatralnosti, ki jo žanr skoraj zahteva. Tudi emo ima kar dolgo tradicijo pri naših zahodnih sosedih. Prav tako pa tudi pri 13. bratu, zato le upam na čim več takšnih bendov. Crust pride in gre, emo pa ostane v tebi.