Kriterij.si, 28. december 2018 ― Črni petek za B. P. in prijatelje Branko Potočan & duo Silence: Črni petek Urednik Fri, 12/28/2018 - 00:06 Črni petek za B. P. in prijatelje B. P. je seveda Branko Potočan in b. p. je hkrati kratica za: brez problema. Tale zapis pripravljam kot »soudeleženka« v procesu, ki so ga (b. p.) zaznamovali – morda bolj kot vse drugo – dolgoletno prijateljstvo, sodelovanje in seveda kanček reminescence. Morda v prvi vrsti na predstavo Wrestling Dostoiewsky kolektiva Betontanc, ki smo jo s sijajnima Benkom in Hladnikom ter z vedno aktivnim B. P.-jem pripravljali (v režiji nekega drugega zapisnikarja, Matjaža Pograjca) daljnega leta 2003 in s katero smo kasneje kar veliko prepotovali in kar nekaj doživeli: premiera na Dunaju, turneja po Nizozemskem, turneja po ZDA, Irska, Latvija, Maribor, Medana … Ja, verjetno smo za las ujeli tiste čase, ko se je še potovalo in gostovalo in za katere se zdi, da so danes, na prehodu v 2019, nepreklicno minili. Ampak bolj kot zgornja »reminescenca«, ki v resnici deluje kot moj osebni odvod, me je misel napeljevala na drug motiv, ki ga v zadnjem času velikokrat, celo prevečkrat slišim in tudi zapišem: arhiv. Arhiviranje. Zgodovina. Zgodovinjenje. Branko Potočan je avtor, ki v slovenskem in mednarodnem prostoru sodobnega plesa deluje od konca osemdesetih let. Svojo pot je začel v domačem Hrastniku, nadaljeval v Plesnem teatru Ljubljana, se pridružil skupini Wima Vandekeybusa Ultima Vez ter se za tem vrnil v Ljubljano in ustanovil svojo skupino Fourklor, s katero je začel razvijati principe fizičnega gledališča v neko samosvojo, uporniško in hkrati melanholično linijo. V vsaki od teh linij je hkrati začutiti tako osebno izpoved kot sled neke (»slovenske«) identitete. V eni od prvih predstav Kdo je narisal Stanku skakalnico (1994) je bil Stanko seveda Stanko Bloudek. V predstavi Črni petek je petek dan nakupovanja in hkrati dan, ki je preveč lep za smrt. B. P. je avtor, ki za svojo pot (oziroma za njeno nadaljevanje) potrebuje prostor,