ARS Oder,
8. januar 2019
―
Premiero je doživela predstava še ni naslova, ki jo je v Slovenskem mladinskem gledališču režiral Tomi Janežič
Slovenska dramska pisateljica, performerka in dramaturginja Simona Semenič, lanska prejemnica nagrade Prešernovega sklada, je v zadnji tretjini minulega leta več odrske pozornosti dobila s programom Abonma Simona Semenič, na festivalu Mesto žensk, v okviru katerega smo si lahko ogledali in premislili nekatera njena zadnja dela. Prav tako je premiero doživela predstava še ni naslova, ki jo je v Slovenskem mladinskem gledališču režiral Tomi Janežič, druga premiera v Slovenskem gledališču ima naslov jerebika, štrudelj, ples pa še kaj in jo je režiral Janez Janša, tik pred koncem leta pa je Simona Semenič v gledališču Glej uprizorila maratonsko branje svojih del, poimenovala ga je prečiščevalni ritual, z naslovom Do zadnjega. Med drugimi se je delu Semeničeve teoretsko temeljito posvetila teatrologinja Alja Lobnik. V besedilu, ki ga bomo slišali v oddaji Oder, avtorica govori bom o praksi pisanja Simone Semenič, ki se izrazito veže na njeno performativno prakso, torej na tisti del njenega pisanja, ki ga tudi sama izvaja in v katerem se do nerazpoznavnosti zapleteta dramsko besedilo in dogodek: pogosto ne vemo prav dobro, ali dogodek porodi besedilo ali besedilo sproži dogodek, včasih pa celo zavzame druge načine obstoja – recimo besedilo kot prostorska instalacija. V središču zanimanja so njeni solistični performansi, avtobiografsko samouprizarjanje, nekakšni izseki že napisanih besedil iz realnega življenja. Sem med drugim sodijo: Jaz, žrtev, 2007; Še me dej, 2009; Kapelj in Semenič v sestavljanju (2012), Semenič in Bulc naprodaj (2013); drugič, 2014. Dva izmed naštetih performansov sestavljata trilogijo žrtve, jaz, žrtev in drugič, tretjega menda pričakujemo leta 2021, na istem prostoru, kot sta bila izvedena že prva dva – v klubu Gromka. Simona Semenič se ne uprizarja tako, da bi napravila vprašljivo telesno oziroma fizično mejo, kot je značilno recimo zla
