Airbeletrina,
25. avgust
―
Naj vam naslikam prizor: predstavljajte si premožnega rimskega plemiča, oblečenega v ohlapno togo, ki počiva na ležalniku. V eni roki drži pisalo, pripravljeno za pisanje po tablici iz voska, v drugi pa čašo vina z vodo. Okrog njega se mudijo dvorjani, slišati je šepetanje sužnjev, cesar Neron pa nekje v ozadju igra na liro. Plemič dramatično zavzdihne. Njegovi zapisi govorijo o jalovosti bogastva, kratkosti življenja in neizogibnosti smrti. Plemiču je ime Lucij Anej Seneka, in da, ironija je tako gosta kot oljčno olje v njegovem kopališču, s katerim mu bo eden od sužnjev povsem prekril telo in ga nato postrgal z njega z lesenim strgalom, imenovanim tudi strigil.
Njegovi zapisi govorijo o jalovosti bogastva, kratkosti življenja in neizogibnosti smrti.
Dobrodošli v svetu Seneke mlajšega, stoičnega filozofa, državnika, dramatika, moralista in zadržanega vzornika vsakega sodobnika pod stresom, ki se poskuša z meditiranjem izviti iz eksistencialne krize. Ko ti je v življenju postlano z rožicami, je enostavno biti stoik. Teže pa to postaneš, če ti nekdo naroči, da moraš storiti samomor. Toda začnimo lepo na začetku.
Seneka, ki se je rodil v Cordubi (današnja Cordoba v Španiji) približno leta 4 pr. n. št., je bil sin Seneke starejšega, znanega govornika in pisatelja. Mladega Seneko so na šolanje poslali v Rim, kjer se je izkazalo, da gre za nadarjenega, inteligentnega in ambicioznega mladeniča. Učil se je retorike in filozofije, zlasti stoicizma, starodavne grške miselnosti, ki je učila, da so edino resnično dobro vrline, vse ostalo (bogastvo, slava, moč, malčki na letalih) pa je nepomembno.
Vendar je bil Seneka vse prej kot asketski menih. Trpel je za kronično boleznijo, se ukvarjal s političnim manevriranjem, si nagrabil toliko bogastva, da bi z njim lahko financiral bruto domači proizvod manjše kneževine, in služil kot mentor, pozneje tudi svetovalec, izjemno nestabilnega cesarja Nerona. In prav slednje je bilo njegova najslavnejša napaka. Več o tem
