Radio Študent,
3. december 2013
― Če bi morali naši dobi dati kakšno predpono, ki bi v stilu slavnega Kantovega vprašanja o aktualnosti lastnega časa odgovorila na vprašanje, kaj smo in kje se nahajamo, potem bi to ne bila več predpona post-, temveč predpona re-. Lev Manovich na primer našo dobo opredeli s pojmom remiksa in remiksibilnosti, ko tako rekoč vsak kulturen artefakt postane remiksibilen. Remiksibilnost pa se retrospektivno ne veže le na nove tehnologije, ki sploh niso več nove, temveč na dejstvo, da je vsa kultura že od nekdaj remiksibilna: Rim remiksa Grke, Renesansa remiksa Rim, Moderna remiksa Renesanso in Rim hkrati, da o Grkih v Postmoderni niti ne govorim. Tako predočen princip remiksibilnosti sledi slavnemu in famoznemu Deleuzovemu konceptualnemu tandemu razlike in ponavljanja, kjer se ponavlja razlika sama in kjer novo ni nikakršen fetiš starega. Kako pa misliti realnost nekega drugega re- principa, retra, ki, tako v knjigi Retromania pravi angleški glasbeni kritik Simon Reynolds, zavestno fetišizira