Konteksti (Tomaž Bešter),
16. december 2013
―
Obstajajo tudi branja, ki so mirna. Imajo neke vrste spokojnost. Pa niti ni nujno, da popeljejo obraz h kakemu pretiranemu nasmešku, kakor tudi ni nujno, da se človek po končanem branju počuti zelo zadovoljnega. Le neke vrste spokojnost je tu zraven. Predstavljaj si branje kot plovbo z majhno jadrnico, odvisno zgolj od Aeolove dobre volje, ki pelje in se ziblje po morju. Na takšni plovbi občutiš vsak tresljaj, zib in vetrič. Včasih je plovba s tako majhno zadevo lahko zelo nemirna in tudi padeš v vodo. Kot tudi branje, ki te občasno lahko konkretno vrže iz tira. Spet druga branja so mirna. In zdi se mi, da je bilo takšno branje tudi branje V tvoji puščavi.
(vir slike: emka.si)
Skoraj roman, kot ga je podnaslovil Miguel Sousa Tavares, pa vendarle ni povsem miren. Občutje mirnosti je tu mogoče le osebni izkupiček od posla, ki ga je pisatelj v tej knjigi vendarle zastavil malo drugače. Sam sem ta tekst doživljal sprva kot pisanje spominov, nato kot vračanje dolga neki stari osebni obljubi, sublimaciji čustev skozi tekst tudi kot slikanje nečesa po spominu; po drugi strani pa gre tudi za čisto običajen road trip, potopisni roman in, v nekem še bolj ekstremnem dojemu, pravzaprav prozno pisanje, ki bi sodilo v pesem.Osnovna zgodba je sicer karseda preprosta. Gre za moškega in žensko, ki si delita potovanje z avtom, na trajektu, nato zopet z avtom in seveda vmes tudi v hotelu in šotoru. Zgodba je podana kot spomin moškega, kjer v prvem planu ni to potovanje, ampak predvsem ona. In je podana kot spomin ženske, kjer v prvem planu ni potovanje, ampak predvsem on.Ta knjiga bralcu ponuja prvovrsten pogled v dvojino. V izrekanje v dvoje. To pomeni vsega, kar je njuno. Izrekanje njunega, ki mora to še postati. Oziroma njunega, ki med tem je nastalo, pa ni bilo najdeno in je postalo izgubljeno. Sedaj se obžaluje za tem izgubljenim in zato sedaj nastaja. Njuno. In kaj je bilo njuno? Njuno je bilo potovanje, njuno je bilo zamujanje na trajekt, njuno je bilo divjanje po cesti, n