Radio Študent,
15. oktober 2014
―
New Amsterdam / NNA Tapes, 2014
Brooklynška scena robnejših glasb, ki vseskozi evolvira, kreira nove založbe in tako naprej – v zadnjem času je zelo zanimiva Orange Milk Records – je našemu glasbenemu miljeju najbolj znana po nedavno v Kinu Šiški videnih Zs. Ti so s svojo deformirano verzijo akademskega džeza, ki je z njihovo dekonstrukcijo pravzaprav postal streetwise, začrtali svojevrstne smernice za razvoj tovrstnih glasbenih godb. Na bogati brooklynški sceni, ki smo jo tu zgolj ošvrknili, pa je nastal tudi tenorsaksofonski kvartet Battle Trance, ki je avgusta letošnjega leta presenetil s prvencem Palace of Wind, izdanem pri neprofitni, pro-artist založbi New Amsterdam Records, kjer glasbenik obdrži vse materialne pravice nad posnetki, obenem pa se dobiček od prodaje razdeli v razmerju 80-20 v korist ustvarjalca.
Vodja Battle Trancea, Travis Laplante, ki se je ideje za saksofonski kvartet domislil nekega jutra, je tudi pisec kompozicije, ki se kljub razbitju na tri komade celostno razprostira skozi vseh dvainštirideset minut albuma. Kompozicijo, ki se sliši mnogo bolj improvizirana, kot v resnici je, je bilo zaradi mikrotonalnih in mikroritmičnih sprememb, ki smo jim priča na njej, nemogoče prepisati v notni zapis, zato so jo glasbeniki med seboj prenašali zgolj ustno. Travis Laplante, Jeremy Viner, Matthew Nelson in Patrick Breiner so v petmesečnem rigoroznem treningu, ki se je pričel z enournim skupinskim vzdrževanjem najnižjega saksofonskega tona B, iz katerega so se razvile vse nadaljne kompozicije, ustvarili raznoliko zvočno gmoto, kjer so se kot glasbeniki povezali med seboj. Znotraj idiomov avantgardnega džeza in klasične glasbe pa so ustvarili presunljivo izdajo, ki je na eni strani zanimiva zaradi svoje telesne mejnosti, kjer so telesa glasbenikov kot pri Colinu Stetsonu in Matsu Gustafsonu zaradi tričetrt ure trajajočega kontinuiranega igranja s pomočjo krožnega dihanja, izpostavljena hudim naporom, na drugi strani pa predvsem zaradi L